Tadej Bolta, popotnik, potovanja, potopisna predavanja

Plezanje med letom, hoja v hribe, nabiranje kondicije, itd ima pri meni en zalo jasen cilj: biti pripravljen, ko pride zima. Ta je moj najljubši letni čas, ki ponuja ogromno stvari, ki jih lahko počneš zunaj. Predvsem v gorah. A leto 2019 je bilo moje najbolj žalostno leto. Čeprav me je vleklo v gore nisem vedel, kako se bom počutil in kaj lahko od gora pričakujem.

Jeseni sem šel na Brano, po poti, kjer sva se vzpenjala z Natalijo. Nisem bil pri stvari. Ko sem šel z bratom nekaj tednov kasneje na prvo zimsko turo, sem bil živčen že nekaj dni prej. Med hojo sem se večkrat zalotil, da so misli vse drugje, le pri hoji ne. A s časoma so me hribi, plezanje, letenje s padalom in ostale aktivnosti le zamotile zadosti, da sem lahko za trenutek vse odmislil...

Decembra sva z bratom šla preverit v Martuljške gore, če so razmere dovolj dobre, za grebensko prečenje Oltar - Rokavi. Prespiva v bivaku II, naslednji dan pa ugotoviva, da vse kar je nad 2.000m prekriva pršič. Prečenju sva se tako odpovedala, a se vseeno vzpneva na Srednji rokav.

Za novo leto sem šel plezat v Omiš. A mi je kmalu skoraj malo žal, ker iz Slovenije prihajajo prva poročila o noro dobrih razmerah v severnih stenah Kamniško-Savinjskih Alp. Plezajo se Celjska, Vzhodna, Grintovčev steber, Fritsch Lindenbach, Trojka, itd... Zato takoj po prihodu domov z bratom napadeva Tschadovo smer nad Okrešljem (III+/2, 300m). Smer je bila tako dobro narejena, da sem popikal kar naravnost navzgor in prišel na prečko že mimo balvana, ki je znan kot najbolj zoprn detajl celotne smeri.

Sledi društveni vikend na Vršiču, a pred tem z Lukatom skočiva na italijansko stran Kanina pogledat severno steno Peči. Smer Rizzotti-Berra (IV, 450m) ponudi strmo plezanje v odličnih razmerah. Osrednji del smeri poteka skozi ozko grapo s čudovitim ambientom, ki ponudi tudi rahlo previsni ledeni skok. Ker zamudiva zadnjo žičnico za v dolino, sledi dolg sestop.

Na Jezerskem preplezam dve klasiki: Teranovo in Sinji slap. A vrhunec zime šele sledi. Kratka Nemška z Zimmer Jahn izstopom v severni triglavski steni skupaj z Nejcem in Lukatom. Razmere sicer niso bile najboljše - snega je bilo malo, a hkrati ravno dovolj, da si si lahko sem ter tja pomagal s cepini. Smer ponudi vse: mix, led, sneg, kamin, raz, zajedo, greben. Lepi raztežaji so si sledili en za drugim. 800m in devet ur čiste uživancije! Sledi še dolg dolg sestop za Cmirom. Kakšna tura!

A zime še ni konec. Z Lukatom grem spet nad Okrešelj preverit govorice o smeri Modec-Režek (III+/3, 220m). Vstop v smer je v ozki navpični grapi, kjer je proti vrhu led ravno dovolj tanek, da plezanje malo začini. Sledi super izpostavljena strma prečka v levo, nato spet super strma prečka v desno. Razmere nenormalno dobre, smer pa tako lepa in tako napeta, da je meni to ena najlepših smeri, kar sem jih splezal do sedaj.

Zadnje dejanje zime pred karanteno pa se je odvilo v Italiji. Skupaj z AO Domžale sem odšel v Cogne blizu francoske meje, ki je Meka za plezanje zaledenelih slapov. A zaradi toplega vremena je bilo narejenih le nekaj slapov od skupno več 200 slapov, ki jih lahko običajno najdemo v tem času. Prvi dan smo za ogrevanje splezali krajši slap Arolla (WI2, 80m). Drugi dan pa smo šli plezat slap Patri classica (WI3+, 250m). Lep slap, a zaradi gneče se je plezalo zelo počasi. Sam sem moral ta dan domov, ker sem imel naslednji dan službo. Iz Aoste sem šel tako z vlakom do Torina, od tam pa z avtobusom preko Milana v Ljubljano. Nič posebnega sicer, a ravno ta vikend so v Italiji razglasili izbruh corone, enajst mest so popolnoma zaprli. Kaj je sledilo v naslednjih tednih, pa vemo vsi.

Mala Rinka