The taste of Morocco

Še zadnja objava iz Maroka. Tokrat video, ki ga je posnel in zmontiral Grega Drobnič.

ceste Maroka 2....

Zaključili smo našo ekskurzijo oz. potovanje po Maroku. Vse skupaj je bila to lepa izkušnja in lepi spomini za vse nas. Morda je koga pred ekskurzijo malo skrbelo, a v Maroku je hitro vsak padel v nek ritem tamkajšnjega življenja. Imeli smo sicer nekaj zdravstvenih težav, a z nekajdnevno distanco na njih že gledaš s smehom. 

Prvih 2000 km smo naredili z avtom in nek izbor slik teh 2000 km preživetih na cestah sem že objavil LINK. V drugem delu potovanja oz. ekskurzije, ko so se nam pridružili preostali študentje, smo najeli avtobus. V osmih dnevih smo naredili prav tako 2000 km in spodaj objavljam nekaj lepših slik s poti. Čez Atlas smo se peljali najprej do Atlantika, od tu v notranjost do puščave. Pokrajina je bila zmeraj čudovita, a malenkost manj raznolika, kot na severu Maroka.

Hrana

Doma sem že dober mesec, postopoma objavljam stvari iz Maroka in sedaj bo počasi zmanjkalo materiala za nove objave. Ena izmed zadnjih objav bo nekaj slik hrane iz Maroka. Tokrat sem za namen bloga poslikal tudi nekaj hrane. A običajno hrane ne slikam. Ko dobim hrano na mizo se ji enostavno prepustim in na slikanje v trenutku pozabim. Morda si bom želel čez leta pogledati kake slike, kaj vse sem jedel. A ker nimam slik, mi bo morda malo žal, da nisem poslikal vse hrane. Že ko pomislim na Afriko, kjer sem nekje pet mesecev jedel belo polento (oz. v lokalnih jezikih pap, nšima, pošo, ugali...), a nimam niti ene slike te polente! Enostavno te slike nimajo neke fotografske vrednosti zame, kar pomeni da ne slikam in kot sem rekel, ko pride hrana, se ji prepustim :)

Hrana v Maroku je vsaj meni zelo okusna. Nekateri so sicer imeli nekaj težav z navajanjem na začimbe v hrani, solati, itd. Sam pa sem že prepotoval kar nekaj arabskega sveta in sem teh okusov že vajen. Celo všeč so mi. Najbolj razširjena jed je tažin. Glinena posoda, v kateri se več ur cmari meso obložen z zelenjavo in kakšnim krompirjem. Meso je tako res okusno, sočno in mehko. Ni pa nekega določenega recepta, po katerem se dela tažin. Vsak ga naredi malo po svoje, uporabljajo različno meso, različne začimbe... Vsak tažin je tako malo drugačen. Pred Marokom sem od nekaterih sicer slišal, da ti tažini res niso okusni. In tudi med samim potovanjem je nekaterim začel hitro presedati. A meni je bil odličen. Razočaran sem bil le, če sem naročal kako lokalno pico. Se sicer zgodi, da naletiš tudi na kako solidno pico, a je to prej izjema kot pravilo.

Lokalna hrana je tudi kuskus, ki sem ga sicer jedel le enkrat. Veliko imajo pečenega mesa, ali kot celi kosi ali pa ga zmeljejo, začinijo in naredijo nekakšne čevapčiče. Ob morju lahko dobiš okusne ribe. V Marakešu na stojnicah imajo polže. Sem jih probal a niso okusni. Obstaja tudi pita iz golobov prelita z medom, a žal nisem naletel nanjo.

kosilo

ribe ob morju

zajtrk

zajtrk

večerja

solata

tažin

slaba pica

polži

čaj - berberski viski

Ait Ben Haddou

Zadnja postaja potovanja po Maroku je bilo lepo mestece Ait Ben Haddou. Je kraj pod Unescovo zaščito, kjer so posneli na desetine filmov, kot so Gladiator, Čaj v Sahari, Marco Polo, Nebeško kraljestvo, itd... Mesto leži med pobočjem hriba in reko. Vsa struktura mesta se ob reki lepo polkrožno vpenja v pobočje hriba. Na vrhu najdemo žitnico. Stran od reke, na drugi strani hriba pa leži pokopališče.

luknja, v kateri je stala arena v filmu Gladiator

skupinska

Dolina reke Dades

Iz puščave smo se odpravili počasi proti Marakešu. Za eno noč smo se ustavili v kanjonu reke Todra. Malo so me srbeli prsti, ko sem gledal 300 m visoke stene z ogromno navrtanimi smermi. Drugič :) Naslednji dan smo se vozili ob reki Dades, kjer spet lahko najdemo vzorec, ki smo ga že videli v dolini reke Draa. Reka, oaze in kazbahi. Je pa dolina reke Dades malo širša, kazbahi pa imajo ogromno berberskih simbolov.

moja malenkost

Puščava

Na skrajnem vzhodu Maroka se pojavijo prve sipine Sahare. Pri kraju Merzouga nas Berberi na kamelah peljejo preživet noč v puščavi. Upal sem, da bomo sami, ampak v puščavo je namenjenih še kar nekaj skupin. Pa če se z njimi človek še sprijazni, se ne more sprijazniti s turisti, ki se z malimi glasnimi štirikolesniki vozijo po sipinah. Zakaj je tega treba nekje, kjer bi moral biti samo mir in neskončni pesek oz. zakaj morajo ti štirikolesniki sploh delat hrup kjerkoli v naravi? 

Nad jahanjem kamel nisem še nikoli bil navdušen in tokrat ni bilo nič drugače. Je bil pa zato razgled iz najvišje sipine, na katero smo se povzpeli po prihodu v tabor, čudovit! Sonce je ravno zahajalo, med prsti si čutil topel pesek, v daljavi si videl rob puščave... Dejansko puščava v kateri smo bili ni bila nek neskončen niz sipin, ampak si na vseh straneh videl njen rob. Nekakšen peščeni otok oz. peskovnik sredi suhe kamnite pokrajine.

Po večerji smo sedeli  krogu, Berberi so igrali na bobne in šarmirali z naučenimi frazami, punce so plesale ter bile čisto prevzete nad vsem. Morda je pri vsem zanimivo, da so ti izleti v puščavo, šarmiranje lokalcev, hrana, bobni, itd praktično isti od Jordanije do Maroka. Meni najlepši trenutki v puščavi pa so, ko si sam, obdaja te tišina, nebo je polno zvezd. Kot pred leti v Sudanu. Nekaj se nas je povzpelo na sipino opazovat zvezde. Pričakovali smo res ogromno zvezd, pa žal zaradi zelo svetle lune nismo videli nič več zvezd, kot jih vidimo pri nas.