Umetnost spomenikov Jugoslavije

Zadnjih nekaj let se v različnih medijih pojavljajo fotografije ogromnih betonskih spomenikov iz nekdanje Jugoslavije. Njihova oblika, pojavnost ter čas in kraj, v katerem so nastali, jim dajejo nek malo mističen pridih. 

Običajno ti spomeniki stojijo v nekem prostoru ali na nekem robu ali na vzpetini in so tako na nek način dominanta v njem. Tiho bdijo v prostoru in so nekakšen opomnik dogodkov iz preteklosti...in tudi časa, v katerem so nastali. Malo drugačen je spomenik v Kruševacu v Srbiji, ki je vpet v rob hribovitega terena in gozda. Oblikoval ga je arhitekt Bogdan Bogdanović, ki je avtor večine najbolj prepoznavnih spomenikov iz tega časa. Jesenovac, Vukovar, Leskovac, itd. 

Sam sem rojen še v Jugoslaviji. Spomnim se nekaterih dogodkov, kot je osamosvojitev. Spomnim se tudi preživljanja poletja nekje na hrvaški obali. Slovenija je bila del prostora Jugoslavije. Starejše generacije so v tem prostoru rasle gor in v njem živele. Zato sta morda ta prostor in čas zgodovinsko zame do neke mere zanimiva. A sem kljub temu premlad, da bi razumel jezik, da bi si želel teh časov nazaj ali se tega spominjal z neko nostalgijo. In spomeniki so mi kot zapis tega časa zelo zanimivi. Pa še arhitekt sem.

Te dni je v galeriji DESSA v Ljubljani bila razstava o spomenikih v nekdanji Jugoslaviji. Žal je zaradi virusa razstava bila zaprta, a bo ponovno na ogled v jesenskem času. Bom pa spodaj citiral del njihovega zapisa, ki je bil izdan ob odprtju razstave:

V arhitekturi in umetnosti nekdanje Jugoslavije izstopajo spomeniki žrtvam narodnoosvobodilne vojne, ki nas skozi izjemno umetniško govorico spominjajo in opominjajo na dostojanstvo človeškega življenja in smrti. Močno so zaznamovali javni odprti prostor nekdanje skupne države. Njihova unikatna arhitekturno-umetniška zasnova jih je postavila v polje brezčasnosti, ki ni omejeno z geografskimi in kulturnimi mejami, starostjo, raso ali političnimi nazori. Snovali so jih najprepoznavnejši jugoslovanski arhitekti in kiparji, kot so Bogdan Bogdanović, Edvard Ravnikar, Vojin Bakić, Dušan Džamonja in mnogi drugi. Ti so namesto režimske simbolike v svojih stvaritvah prepletali sodobnost, preteklost, mistiko, elemente antičnih nekropol, etnografijo in prostorsko poetiko.

.

Več pa tule: LINK

Park Uvac

Skozi Srbijo sem v preteklosti potoval že večkrat. Običajno z vlakom na poti v/iz Istanbula. Nikoli si nisem vzel nekaj časa, da si tudi kaj ogledam, kje ustavim - z izjemo Beograda. Ko sem si delal okvirni plan, kaj bi si v Srbiji ogledal, sem se osredotočil na dve stvari: brutalistične spomenike iz nekdanje Jugoslavije (objava še pride) in naravo. 

Ko sem svoje želje postavil na zemljevid in preveril časovnice poti, sem ugotovil, da potrebujem teden ali dva, da bi si pogledal vse kar bi si želel videti. Avtocesta je slabo razvejana, zato se hitro zgodi, da se zaradi enega parka, ki ga želiš videti, voziš cel dan. A če rad voziš (kar jaz rad) je Srbija oz. kar Balkan na splošno sanjska destinacija. Ovinkov nikoli ne zmanjka, ceste so večinoma prazne, zato med kruzanjem po deželi uživam v vseh ovinkih, razgledih in pokrajini.

Prevozil sem ogromno, videl pet spomenikov in en čudovit park z meandri reke Uvac. Dostop do parka ti vzame ogromno časa, cesta pa je zadnjih 10-15km slaba. Maps.me me je kot že večkrat do sedaj peljal po najbližji poti - po kolovozih - in mi to slabo cesto še za nekaj km podaljšal.

 

Črna gora - Albanija

Iz Durmitorja sem se spustil proti obali Črne gore. Obala je sicer čudovita, ampak...ustavil sem se v mestih Perast in Kotor. Prvi poln ruskih turistov in temu primerna ponudba. Kotor pa je kot Dubrovnik v malem. Turisti, turisti, turisti. In ker me ta množični turizem že od nekdaj odbija, sem po enem dnevu na obali zavil nazaj v notranjost. Sveti Štefan bo počakal do naslednje priložnosti. 

Nisem imel nekega cilja, kamor bom prišel, bom prišel. Peljal sem se mimo čudovitih okljukov reke Crnojevića, ki se izliva v jezero Skadra, ki si ga Črna gora deli z Albanijo. Sam sem vajen vsega možnega prometa, prerivanja, gužve, voženj v najbolj nemogočih razmerah. Ampak tako arogantnih voznikov, kot sem jih doživel na meji za vstop v Albanijo, kaj takega še nisem doživel. Na meji kaos. Dela le eno okence od treh, potem se odpre še eno, zapre to, odpre drugo in na koncu sem se znašel v vrsti, kjer okence ni delovalo. Ok, bom zamenjal pas. A kaj ko vozniki vozijo pet cm en za drugim, se rinejo in ne trenejo s pogledom proti tebi. Jaz se premikam po cm in cm proti levemu pasu, a vsi še kar rinejo in rinejo mimo. Ko sem že res s pol avta na levem pasu in ko sem že mislil, da mi je uspelo, me avto prehiti tako, da zapelje čez robnike pločnika, na katerem je stala hiška od policaja in mi popraska avto. Itak, ta Albanec je totalno znorel, šel iz avta, mi gestikuliral da sem neumen, itd... Policaj na okencu je vse to opazoval, a ni niti trenil z očesom. Super prvi vtis o državi.

Bila je sobota, prvi dan novembrskih počitnic. Kamorkoli v Črni gori ali Albaniji sem prišel, povsod sem srečal Slovence. V Kotorju, na postanku za hrano sredi ničesar, na meji z Albanijo so za mano stali slovenski kemperji. Ko pridem v kamp ob jezeru Skadra se takoj za mano usuje še nekje pet drugih Slovenskih avtov in kemperjev. Na recepciji ji ni bilo nič jasno :)

Jezero Skadra je en tak lušten kraj za ustavit in dan ali dva malo lenarit. Malo spominja na Balaton. Kamp na albanski strani je bil res zelo lepo urejen. V kampu sem videl letak o trajektu čez jezero Komani. Zaradi hidroelektrarne so zajezili kanjon in skozi njega sedaj vozi trajekt. Ker grem proti severu, je tale tri urna vožnja s trajektom kar bližnjica. Na severu Albanije se nahajajo Albanske Alpe. Pas kamnine, ki se začne v Sloveniji, se tu konča in gore zelo spominjajo na naše Alpe. Ledeniške doline, dobrih 2500m visoki vrhovi, rastlinje, itd. Kot da bi bil nekje v Sloveniji, le vse silhuete vrhov so mi popolnoma nove. 

V Makedoniji v Prilepu prijateljica Jerica in kup ljudi iz Balvanije pleza po kamnih, zato je bil plan, da se jim za dan ali dva pridružim. A pot do tja je dolga. Od Albanskih Alp do Ohrida je nekje 450 km in vozim se praktično cel dan. Izbiral sem lepe panoramske ceste, zato to ni bila ravno najhitrejša pot. A sem užival v vožnji. Praktično cel čas so bili ovinki - skoraj 450km ovinkov. Noro!

Durmitor

Pot proti jugovzhodu sem od Plitvičkih jezer nadaljeval po notranjosti Hrvaške skozi mesta Gračac, Knin, Imotski... In notranjost Hrvaške je čudovita! Lepe ceste, hribi, narava, narodni parki... Cilj drugega dne je bilo romarsko mesto Medžugorje v Bosni. Če tega romarskega središča še nisi videl, ima zaradi vseh pripovedovanj nekakšen mitski status, kot morda Fatima na Portugalskem. A ko sem prišel tja....razočaranje. Množice turistov, spominki na spominke, kot da si v kakem Egiptu, sama cerkev pa je prej podobna neki hali, kot pa romarskemu središču.

Tretji dan sem nadaljeval proti severu Bosne. Najprej skozi park Sutjeska, kjer v mestu Tjentište stoji eden izmed jugoslovanskih brutalističnih spomenikov. Ceste skozi Bosno in park Sutjeska so čudovite. Veliko ovinkov, gore, vse je odeto v oranžne barve jeseni. A najlepši del poti šele pride! Iz hribov se spustim globoko v dolino, prečkam reko Drina in ji sledim proti Črni gori. Dolina postaja globja in globja, cesta sicer malo ozka in slaba, ampak res uživam v vožnji. Poberem lokalca in ga peljem del svoje poti. Ko prečkam mejo s Črno goro, dolina postane kanjon, v katerem so postavili hidroelektrarno.

Na razcepu dveh dolin se ena izmed cest dvigne proti parku Durmitor, ki je moj cilj tega dne. Ozka in prepadna cesta se strmo dvigne in po nekaj serpentinah si visoko nad dolino z norim razgledom na zajezeno jezero..! Samo vau! Cesta se še naprej vzpenja skozi gozdove in jesenske barve. A ko pridem iz gozda ven je pred mano v večernem soncu osvetljena planota sredi parka Durmitor. Kako lepo! Vozim se čez planoto, ustavim se na vsakem ovinku in fotografiram v zlate barve odete travnike sredi Durmitorja.

Po mrzli noči, skrit nekje ob cesti, sem zjutraj šel na enega bližnjih vrhov nad planoto. Dobrih 2500m visoko in s čudovitim razgledom čez celoten park. Sestopim do avta in nadaljujem proti mestu Žabljak, ki je nekakšno turistično središče Durmitorja. Prečkam globok kanjon Sušice, ki je eden najlepših kanjonov Balkana. 

Ko prispem v Žabljak, pa sem kar malo razočaran. Ogromni turistični resort in veliko ljudi, kjer je vsa turistična infrastruktura brez nekih prostorskih planov in načrtovanja potresena po vsej dolini. Plan za ta dan je bil tudi Crno jezero. A ker je jezero tako blizu Žabljaku in vsem hordam turistov, si lepih vtisov samote iz osrčja Durmitorja enostavno nisem želel pokvariti s takim zaključkom...

Plitvička jezera

Za prvo-novembrske praznike z Natalijo nisva imela nobenih posebnih planov. Oktobra bi morala iti za vikend v Paklenico - plezat, na morje, na ribe... Za praznike pa se morda samo malo vozit okoli, morda malo v hribe, morda proti Omišu... Preizkusila bi najin avto, ki sva ga preurejala v mini camper za vikend pobege. Ampak stvari se včasih žal zasučejo tako, kot si jih tudi v najbolj grozni mori ne moraš predstavljati...

In tako sem za prvo-novembrske praznike odšel za dva tedna malo po Balkanu. Ne toliko da zamenjam okolje, da pozabim, ali karkoli.... Ampak da obrnem en list v svojem procesu žalovanja...

Res da sem še rojen v skupni državi, a kraji južno od Kolpe so zame še en velik neodkrit del sveta. Včasih se prijatelji hecajo, da poznam pol Kitajske, ne vem pa kje se nahaja Mali Lošinj :) Ko sem bil še otrok smo s starši na morje zahajali morda prvih nekaj let mojega življenja, potem pa so naše počitniške poti največkrat potekale nekje po nemško govorečih državah. 

Prva točka na poti po Balkanu so bila Plitvička jezera. Bilo je izven sezone, sredi tedna in nekako sem pričakoval, da bom v parku skoraj sam. A sem se motil. Kamorkoli si pogledal je bilo polno Kitajcev s selfie sticki. Ampak vseeno. Bilo je sonce, jesenski dnevi so naravo odeli v lepe rumene barve. Plitvička jezera so lepa in če želiš v njih resnično uživati, potrebuješ cel dan. Sam pa sem imel pred sabo še veliko km, zato sem se le sprehodil skozi zgornjo polovico celotnih jezer...