sobota, 12. september 2020

Pot domov - Nemčija

Podobno kot čez Dansko sem se tudi skozi Nemčijo del poti peljal po lokalnih cestah. Dva krat sem prespal na severu Nemčije in se ustavil v dveh mestih. Res simpatično mesto Wismar ob Baltskem morju s čudovitimi opečnatimi stavbami, opečnatimi tlaki po ulicah in opečnatimi cerkvami. Cerkev sv. Nikolaja je tako druga največja opečnata cerkev na svetu. Blizu sta še dve cerkvi. Cerkev sv. Jurija, ki mi je s svojo očiščeno notranjostjo nekako najljubša v Wismaru. In cerkev sv. Marije, ki pa je bila med vojno porušena, ostal je le zvonik in temelji zidov na trgu, da si še zmeraj lahko predstavljamo njeno velikost.

Drugo mesto, v katerem sem se ustavil, je bilo Schwerin. Mesto leži ob jezeru, na jezeru je otok in na otoku grad Schwerin. Grad je bil stoletja dom vojvodim Mecklenburškim. Je priljubljen kraj za sprehajanje, piknike, poroke, koncerte... V parkih okoli gradu je bilo tako vse polno ljudi. Sam grad pa...toliko vsega, da je vse že kar malo kičasto.











četrtek, 10. september 2020

Pot domov - Danska

Na Norveško in z Norveške sem se obakrat peljal skozi Dansko. Za Slovence vstop na Dansko v času corone ni bil najbolj enostaven. Moral si imeti vsaj sedem rezervacij za prenočišča na Danskem ali pa dokazilo, da si zgolj v tranzitu. Za tranzit si torej potreboval rezervacijo prenočišča na Norveškem ali pa karto za trajekt. Za tranzit je dovolj tudi, da si na poti proti svoji državi - torej pri vračanju z Norveške

Da pot skozi Dansko ne bi bila preveč dolgočasna, sem polovico Danske prevozil izven avtoceste. Na poti na sever sem malo naivno mislil, da se bom vozil ob obali in imel razgled na ocean. A cesta poteka malo v notranjosti in razgleda na morje ni. Ko sem se vračal, sem zato malo prebrskal po zemljevidu in našel nekaj zanimivih točk, kje se ustavim. Vikinški grobovi. Bunkerji, ki jih je umetnik predelal v konje. Orjaki na Atlantski obali.






torek, 08. september 2020

Ceste na Norveškem

Na Norveškem sem naredil okoli 4.000 km. Nikjer flik, nikjer lukenj, nikjer razpok. Asfalt je povsod tako, kot bi ga položili včeraj. Le okoli Osla so za njihove razmere morda ceste nekoliko slabše. Cestno omrežje zelo dobro povezuje fjorde med seboj, veliko je trajektov, mostov in tunelov, ki gredo celo pod morjem. Najdaljši tunel, ki gre pod planoto med dvema fjordoma, je dolg kar 25 km. Znotraj tunela so počivališča, da se lahko ustaviš. V tunelu sem se peljal celo skozi krožišče.

Kar na Norveškem ne preseneča je tudi kultura vožnje. Omejitve so za naše razmere izredno nizke. Na lokalnih cestah 80, po avtocestah 90 ali 100, mislim da šele okoli Osla omejitev naraste na 110. Kljub temu, da imajo odličen vozni park, se vsi držijo omejitev, pa čeprav ceste omogočajo bistveno višjo hitrost vožnje. Če voziš počasneje, ti nihče ne vozi tik za ritjo. Nihče ne blenda. Nihče ti ne trobi. Jaz kot pravi Balkanec sem seveda zmeraj vozil nekoliko hitreje in užival v čudovitih cestah polnih ovinkov. Ko sem se 'nalimal' domačinu na rit, se je le ta na prvi avtobusni postaji ustavil in me spustil mimo. Noro!

Pred odhodom na Norveško se moraš registrirat na njihovem sistemu za cestninjenje. Na strani EPCpcl vneseš podatke o avtu, tablici in bančni kartici. Ko se voziš po Norveškem ti cestnino zaračuna tako, da so nad cesto kamere, ki berejo registrske tablice. Zraven je napisano, koliko kron te bo stala določena cestnina. Ko greš na trajekt skoraj nikjer ne pobirajo kart za trajekt, ampak zaposleni na trajektu le s telefonom odčita vse registrske tablice, da ti sistem računa karto na tvojem računu na EPCpcl. Mesta pa računajo cestnino tudi glede na vrsto motorja in količino izpuha le tega. Obračun vseh cestnin se ti na EPCpcl računu prikaže nekaj mesecev kasneje.

Tudi nekatere parkirne hiše po mestih delujejo tako, da se moraš registrirat v sistemu. Parkirne hiše ob uvozu nimajo avtomatov za parkirne listke. Običajno parkirne hiše niti zapornice nimajo. Le zapelješ se v parkirno hišo, kamera pa prebere tvojo registrsko tablico. Ob odhodu kamera spet prebere registrsko tablico in če si v sistemu, ti avtomatsko trga znesek parkiranja z računa. Če nisi registriran v sistemu (ni isti kot EPCpcl), greš na avtomat, vtipkaš registrsko svojega avta in plačaš.






sobota, 05. september 2020

Oslo

Oslo je prestolnica Norveške in zaradi tega velik magnet za turiste. Mesto je simpatično in primerno za nekaj dnevno raziskovanje. Skakalni center, vikinški muzej, center, opera, nova knjižnica... Sploh opera in nova knjižnica sta vredna ogleda. A vseeno, če ste na Norveškem, dajte prednost naravi, ne mestom. Marsikdo obišče vsa mesta, naravo pa malo zapostavi, in je potem nad Norveško morda na koncu kar malo razočaran.

Norveška je pred leti želela ukiniti gotovino in popolnoma preiti na brezgotovinsko plačevanje. Predvsem starejši so se temu uprli. A sama corona je prehod v brezgotovinsko plačevanje pospešila in na Norveškem je včasih težko najti mesta, ki še sprejemajo gotovino. Vsi muzeji prosijo za brezgotovinsko plačevanje (ker je brezstično, kar je pri coroni pomembno). Vsi parkirni avtomati so samo na bančno kartico (predstavljajte si tak 'napredek' npr v Ljubljani). Vožnjo na mestnih avtobusih se plača kar z aplikacijo na mobilnem telefonu, ki si jo naložiš v minuti (predstavljajte si turista v Ljubljani, ki želi uporabiti trolo in še nima urbane...). Ko sem prišel na Norveško, sem dvignil 1000 kron (100 eur), ki sem jih kar težko zapravil. Tako da, za Norveško ne potrebujete gotovine, le bančno kartico :)









petek, 04. september 2020

Lillehammer

Lillehammer vsem Slovencem, ki spremljajo šport, ostaja v zelo lepem spominu. Leta 1994 so se tu odvijale zimske olimpijske igre, na katerih smo osvojili prve tri olimpijske  medalje v samostojni Sloveniji. Tri krat bronasta medalja - Alenka Dovžan, Katja Koren in Jure Košir. 

Prenočil sem ob bob stezi, zjutraj pa sem se odpravil v skakalni center, se povzpel na skakalnico in prvič videl skoke tako od blizu.







sreda, 02. september 2020

Mesta

Ko vreme ni sodelovalo, sem se ustavil v nekaj mestih. Večina norveških mest se je razvilo ali iz pristanišč ali iz ribiških zaselkov. Tako lahko zmeraj najdemo stari del mesta, kjer so barvaste hiške, običajno lesene. Okoli se je predvsem po drugi svetovni vojni razvilo mesto, ki ga poznamo danes. Skoraj neverjetno se sliši, da so ob razvoju mesta npr v Trondheimu imeli idejo, da bi stari del mesta porušili zato, da bi zgradili nove ceste. 

Na zahodni obali sem se ustavil v treh mestih. Bergen, Alesund in Trondheim. Bergen ima eno ulico starih hišk, vse ostalo je novo mesto, nad katerim nisem bil preveč navdušen. Alesund leži na polotoku in je obkrožen z morjem in otoki. Panorama mesta je čudovita. Trondheim se je razvil ob ustju reke Nidelva. Nekaj čudovitih starih mestnih fotogeničnih uličic, ki se nizajo ob reki.

 

Alesund



 


Trondheim


torek, 01. september 2020

Snohetta

Na poti iz Osla v Trondheim leži gora Snohetta. Zaradi svoje lahke dostopnosti je dolgo časa veljala za najvišjo goro na Norveškem. Zaradi njene pojavnosti, ko kot nekakšen monolit leži na planoti, se gora velikokrat pojavlja v norveški mitologiji in zgodovini. Ime Snohetta pa pomeni snežna kapa.

Avtobus te pripelje do koče pod goro, od koder vodi pot naravnost proti vrhu. Dve uri hoje po granitnih blokih in kamnih. Poletna sezona na Norveškem se konča sredi avgusta, ko se dan začne občutno krajšati, dnevi pa tako postajajo hladnejši. Tako sem na vrhu Snohette že imel prvi sneg prihajajoče zime.

Pod goro se nahaja opazovalnica jelenov, ki jo je oblikoval isto imenski arhitekturni biro Snohetta iz Osla. Iz velikega kosa lesa je izdolben nekakšen amfiteater, ki se skozi veliko panoramsko okno odpira na pokrajino in goro Snohetta. Jelenov tokrat nisem videl, sem pa videl muskokse - imena v slovenščini ne poznam. Nekakšni jaki, le da so zelo napadalni, če jim prideš preblizu.