sobota, 29. junij 2019

Kombi - nakup, prodaja, stroški

Ko se vrnem s potovanj in imam razne predstavitve, je zmeraj najbolj pogosto vprašanje, koliko pa si zapravil? To vprašanje sovražim in je žal tudi ogledalo naše družbe. Namesto da bi se pogovarjali o planih, o idejah, o doživetjih, itd, se zmeraj vse vrti okoli denarja. Ja, vem, denar je nujno potrebno sredstvo za potovanja in vsakdanje življenje, tako da se je tej temi navsezadnje težko izognit.

Danes vsak, ki ima nekaj minut časa in hodi malo dopustovat po Franciji, Baliju, Dubaju in podobnih državah (oz. krajih), že piše neke 'popotniške' bloge in je poln nasvetov, kaj jesti, kje spati, kaj si ogledati, itd. Ljudje pa to berejo. Pa ne toliko, ker bi dobili kup novih ali uporabnih informacij, ampak predvsem zato, ker smo družba, ki mora vse načrtovati. Naše življenje je urnik. Vstajanje ob uri, služba od do, sestanki ob uri, različne dejavnosti ob določeni uri, itd itd. In ko imaš končno nekaj časa za dopust, ne znamo tega splaniranega življenja pustiti za tisti teden ali dva za sabo. Rabimo rezervirat vsa prenočišča, vse prevoze, oglede, restavracije. Nič ne prepuščamo naključju, spontanosti. In ta spontanost je zame glavna razlika med popotnikom in turistom. Mimogrede, da ne bo kdo sedaj užaljen, vsak popotnik je v osnovi najprej turist :)

Afrika pa le ni Evropa (oz. neka razvita turistična destinacija) in ko se odpravljaš tja, je morda dobro imeti nekaj informacij, ki jih lahko najdeš na netu ali izveš od popotnikov, ki so tja že potovali. Aplikacija iOverlander je ogromen vir overland informacij - kako se prečka meje, vize, prenočišča, stanje cest... Nekaj uporabnih nasvetov sem zapisal tudi sam v svojih starejših objavah na tem blogu. V tej objavi pa bom pisal o nakupu, prodaji in vseh ostalih stroških na poti (brez hrane in prenočišč - teh podatkov nimam).

Mesec dni pred potovanjem sem kupil kombi, Mercedes 208D letnik 1995, 350.000 km, z vgrajeno zložljivo posteljo dimenzij 170x240cm, na strehi po meri narejena ploščad z lestvijo. Predhodni lastnik kombija Metod oz. Klativitez mi je pregledal motor, zamenjal alternator in poiskal dodatno rezervno gumo. Uredil sem registracijo, zavarovanje + zeleno karto in carnet na AMZS. Carnet velja toliko časa, kot ti velja registracija kombija, zato ne kalkulirajte s tem, da bom itak čez en mesec že v Afriki in registracije ne potrebujem več. V kombi sem vgradil omarico, kuhinjo, naredil sistem za vodo s pipo in tušem. Nakupil sem nekaj kamp opreme, stole, mizico, senčnik. Moj dom za naslednja dva meseca in pol potovanja.

Kombi dan pred odhodom.

Če bi rad najceneje prišel do Afrike, se zapelješ do Genove na trajekt za Maroko. A ker sem želel celotno pot opraviti po kopnem, sem se peljal do Tarife v Španiji kjer prečka ožino Gibraltar trajekt. Ta pot je dražja in daljša, a pokrajina je čudovita. Vožnja skozi Italijo in Francijo izven avtocest se vleče. Polno je naselij in Francozi so obsedeni s krožišči. A ko prideš v Španijo, so lokalne ceste hitre, pretočne in brez krožišč, pokrajina je čudovita. Pravi užitek se je voziti skozi Španijo.

V Afriki na mejnih prehodih potrebuješ passavant (dovoljenje za avto), ki stane cca 10 eur na državo, zavarovanje in vizo. Pri pridobivanju vseh papirjev ti pomaga kak lokalni 'vodič', ki pričakuje nekje 10 eur provizije za pomoč. Pri 40 stopinjah vročine, več urah birokracije, vse je itak v francoščini, se mi res ne da cengat in mu tistih 10 eur z veseljem plačam. Res olajša in pohitri celoten postopek.

Različni passavanti.
Uradnik na meji. foto: Natalija Otoničar
Prečkanje meje. foto: Natalija Otoničar

Prodaja vozila v Afriki ni več tako enostavna, kot nekoč. V Senegalu za vozila starejša od 8 let potrebuješ carnet, s katerim dokažeš, da je avto zapustil državo. Brez tega moraš plačati davke za uvoz vozila. A obstaja nekaj držav, kjer so določena vozila res iskana. Stari mercedesi, posebno kombi 208D je najbolj pogost model v Maliju. Nehal sem šteti, koliko ljudi me je vprašalo, če jim ga prodam. V Gvineji gredo za med kombiji Ford Transit. V Gambiji pa Mercedes limuzine do letnik 1996. Tudi kombiji so v Gambiji kar iskani, ker jih uporabljajo za javni transport.

Enak kombi v Maliju, le malo zbledel od sonca.
Ob vstopu v Gambijo uradnikom nisem nič omenil, da bom kombi prodal. Samo rekel sem, da bom v državi dva tedna in grem nato ven. Dobil sem certifikat za vstop v državo z vozilom (passavant) za 8 dni, ki ga potem potrebuješ za uradni uvoz vozila v državo, plačilo carine in registracijo. Carina za uvoz vozila je v Gambiji 40.000 dalasijev oz 720 eur. Imel sem nekoliko sreče in sem našel Slovenca, ki pozna nekaj ljudi, zato je bila carina 20.000 dalasije oz 360 eur. V nekaj dneh sem dobil tako carinske papirje in gambijsko registrsko tablico.

Z vsemi potrebnimi papirji sem kombi postavil ob cesto v Serekundi z napisom 'for sale'. Prodajna cena je bila 300.000 dalasijev (5400 eur), želja pa je bila, da se kombi proda za 250.000 dalasijev (4500 eur), kar je tudi dejanska vrednost takega kombija v Gambiji. Prvi kupec me je klical že čez deset minut! V naslednjih dveh dneh sva uskladila ceno. Njegova prva ponudba je bila 160.000 dalasijev, a sam nisem tako trd pogajalec, zato je za končno ceno 235.000 dalasijev (4200 eur) zaslužna predvsem Natalija. Avto je imel kar nekaj napak. Zlomljen zadnji amortizer, dvoja vrata se niso odpirala od znotraj, števec kilometrov je bil brez lučke, celotni levi bok je bil zaradi nesreče malo podrsan in poklepan, itd. A vse kar jih je zanimalo je bil motor. Stari Mercedesovi motorji se lahko zavrtijo preko 1.000.000 km, tako da s 350.000 km na števcu je bil še praktično nov. Ni imel nobene elektronike in ni imel turbo enote - predvsem slednje je za Afriko najbolj pomembno - nikoli ne kupi vozila s turbo enoto! To je to. Neuničljiv motor za v Afriko. In dokler ima kombi štiri kolesa, se bo tudi peljal.

Ko smo se uskladili glede cene, smo skupaj odšli v glavno mesto Banjul, kjer smo prešteli denar - 235.000 dalasijev (kupec je banki dvignil ves denar, ki so ga imeli), večina v bankovcih za 50 - in ga zamenjali v eur. Na policijski postaji smo napisali kupo prodajano pogodbo, uredili prepis vozila in kombi je bil prodan.

Parkiran za prodajo. foto: Natalija Otoničar
Zadovoljni stari/novi lastniki. foto: Natalija Otoničar
235.000 dalasijev.... foto: Natalija Otoničar
....je bilo potrebno zamenjati v eur. foto: Natalija Otoničar

Ob prihodu v Slovenijo sem moral vozilo odjaviti iz prometa. To je enostavno. Potrebuješ tablice, papirje, osebno. A s 1. aprilom 2019 je v veljavi nov zakon oz davek za odjavljena vozila. Plačilo 25% letne registracije vozila za dobo 10 let za vsako vozilo, ki je odjavljeno iz prometa in nima ali novega lastnika ali potrdila o uničenju ali dokaza o registraciji v drugi državi. Zato je pomembno, da imaš s prodajo vozila v tujino urejene vse dokumente. Jaz sem imel za Gambijo tako papir o vstopu vozila v državo (passavant), carinske papirje o uvozu, papir o registraciji vozila in papir o prenosu lastništva vozila. Ko sem na upravni enoti pojasnil kaj želim in kakšne papirje imam, me je kar malo debelo gledala :) Potem mi je dala vedeti, da rabim uradne prevode, ker ne govori angleško (v 21. stoletju!?!! - javna uprava pač), a je na koncu vodenje postopka prevzela njena kolegica, ki angleško razume. Malo sem vseeno bil na trnih, ali bo šlo vse skozi... Papirji so bili izpolnjeni na roke z neberljivo pisavo, številka šasije je bila nepopolna, itd. A je uspelo :)

Papirji o uvozu in registraciji kombija v Gambiji.

Spodaj pa pregled vseh stroškov, od nakupa do prodaje, če bi iz Ljubljane do Gambije potovala ena oseba. Stroški so okvirni (veliko je iz glave ali iz app iOverlander) in lahko odstopajo. Ko potujem, potujem, ne pa da si zapisujem vsako malenkost, ki sem jo zapravil. Tako se enostavno ne obremenjujem, koliko sem zapravil in lahko res svobodno potujem... Že pisanje bloga mi je rahlo odveč, sploh ker se zmeraj veliko dogaja, ker želim uživati v trenutkih, ker se pač prepustim toku...

Kombi 3500 eur
- nakupna cena 2400 eur
- servis, nov alternator, dodatna guma 80 eur
- registracija, zavarovanje cca 600 eur
- carnet 160 eur
- oprema 250 eur

Vize 237 eur
- Maroko 10 eur - dobiš na meji
- Mavretanija 55 eur - dobiš na meji
- Mali 65 eur - na ambasadi v Dakarju
- Gvineja 77 eur - na ambasadi v Bamaku
- Gvineja Bissaou 30 eur - na ambasadi v Ziguinchorju
- Senegal in Gambija viza džabe :)

Bencin 1360 eur
- 14.800 km

Cestnine cca 300 eur
- Italija 45 eur
- Francija 45 eur
- trajekt kombi 146 eur
- trajekt po osebi 38 eur
- Maroko 10 eur
- ostala Afrika 10 eur

Kazni 54 eur
- prehitra vožnja Natalije v Maroku 14 eur
- kazen za odpadli žmigavc v Senegalu 20 eur
- nepripeta Natalija v Gvineji 1 eur
- vožnja Natalije na strehi v Gvineji 1 eur
- nepripeta (ja, spet) Natalija v Gambiji 18 eur - kazen bi bila nižja, če se jaz nebi razburil na policistko

Popravila cca 200 eur
- pet krat flikanje in menjava gum 15 eur
- nova feltna in nova guma 100 eur
- nov žmigavc 50 eur
- klepanje levega boka in pralnica 23 eur
- popravilo dveh odtrganih odbijačev 6 eur

Vsa procedura na mejah cca 200 eur
- običajno plačuješ zmeraj za passavant, zavarovanje in vodiča. Zavarovanje je enotno za zahodno Afriko, torej plačaš v Senegalu in ti velja skoraj v vseh državah naprej - pazi, da kupiš časovno ustrezno zavarovanje. Najbolj zloglasna je meja Mavretanija - Senegal. Izogni se prehoda Roso in pojdi na Diama. Stroški prestopa meje so vstopnina za park 5 eur, lokalna taksa 1.50 eur, izstopni passavant 10 eur, mostnina 6 eur, vstopni passavant za Senegal 5 eur, zavarovanje 40 eur, vodič 10 eur....

Carinski uvoz vozila v Gambijo 364 eur
- carina z registracijo vozila v Gambiji
________________

=  6200 eur

Ena zadnjih fotografij, preden je za vedno odšel....

nedelja, 16. junij 2019

Kombi - papirologija

Pred potjo sem največ časa namenil pripravi papirologije za avto in zame - vize. Za vize dejansko nisem imel nobenega dela, kot to, da sem se pozanimal, ali jih potrebujem in kje jih lahko dobim. V veliko pomoč mi je bila tudi app iOverlander, ki ima v glavnih mestih označene ambasade z opisom celotnega postopka in cene za vizo izbrane države.

Na kratko, kje sem dobil vize:

- Maroko - na meji
- Mavretanija - na meji
- Senegal - na meji
- Mali - v Dakarju, Senegal
- Gvineja - v Bamaku, Mali
- Gvineja Bisau - Zigunchor, Senegal
- Gambija - na meji


Druga, bolj obširna zadeva pa so vsi papirji za kombi.

Zavarovanja. V Maroku velja naša zelena karta in če jo imaš, ti celotni postopek prestopa meje s trajektom iz Tarife vzame 5-10 minut časa.

Ostale države zahodne Afrike pa potrebujejo zavarovanje, ki ga pridobiš na meji od različnih posrednikov. Koliko so dejanske cene, nevem. Na app iOverlander lahko preveriš, koliko so ti posredniki računali zavarovanja ostalim popotnikom. Vsak posrednik ti pomaga urediti tudi vso ostalo papirologijo glede kombija in vize, če jo potrebuješ. Na vsaki meji se najmanj dvakrat vpišeš v njihove zapisnike - pri policiji in pri carini. Nato potrebuješ dovolilnico za avto za vstop v državo, zavarovanje, vizo, itd... Vsak uradnik še malo pokuka v tvoj avto, bolj iz firbca, kot dejanskega pregleda. Posrednik pa na koncu pričakuje nekje 10 eur za vso pomoč.


Carnet. Nekatere države za vstop s svojim vozilom zahtevajo posebno zavarovanje Carnet. To zavarovanje v Afriki potrebuješ v Senegalu (in še nekaj državah) za vse avtomobile, ki so starejši od osem let. Z vhodnim in izhodnim žigom na Carnetu pa dokažeš, da si z vozilom dejansko zapustil državo. Če tega žiga nimaš, naj bi zavarovanje pokrilo carino za uvoz vozila. 

V Sloveniji Carnet pridobiš na AMZS. Pet listni (za pet vstopov in pet izstopov) te stane cca 160 eur, petindvajset listni pa 230 eur. Slovenci imamo to srečo, da nam pri sklenitvi Carneta ni potrebno položiti depozita v vrednosti avtomobila. Carnet v Sloveniji izdaja tudi Gospodarska zbornica za 80 eur, a ker ne poznam postopka in ker je vse v francoščini, sem raje dal to uredit na AMZS, kjer vse uredijo namesto tebe.

Če si bo kdo urejal Carnet, naj bo v njem opisano vse - če imate notri posteljo, če imate kuhinjo, koliko rezervnih koles imate, znamka avtoradia, so stekla zatemnjena ali ne, itd... Namreč, policaji v Afriki iščejo karkoli, da ti lahko napišejo kazen. Tako so meni dvakrat zahtevali papirje za zatemnjena stekla. Enkrat sem samo pokazal neko besedo v Carnet papirju in je zadostovalo, drugič se je vodič kar nekaj časa kregal, da želijo denar samo zato, ker sva z Natalijo bela.

Kaj pa če Carneta nimaš? Če prihajaš v Senegal iz severa, torej iz Mavretanije, moraš plačati 250 eur za vstop z vozilo, ki je starejše od osem let. Na vseh ostalih mejnih prehodih Senegala pa je to plačilo le okoli 5 eur. Mislim, da se uradniki na severu zavedajo, da imajo moč in da je to zelo lahek način, kako dobiti veliko denarja od belčkov. In ne pozabit, ko prideš v Senegal iz Mavretanije, dobiš na meji le začasno dovolilnico za avto. V naslednjih 48 urah pa moraš biti v Dakarju, kjer carina opravi formalni vstop vozila v Senegal.




Dovolilnice. V vseh državah, kjer Carnet ni potreben, boš ob vstopu moral kupiti dovolilnico za avto. Podrobnosti preberi v app iOverlander. A če imaš Carnet, je vstop v nekatere države lažji. Ne rabiš plačati za dovolilnico, ampak ti enostavno dajo žig na enega izmed listov v Carnetu.


Cestnine. Sicer to ni papirologija, ampak moram vseeno omeniti. Voziš se po slabi cesti polni lukenj, ko ti cesto prekriža zapornica, kašen sod in mala hiška. Cestninska postaja. Cestnina za luknjasto cesto :) Tudi plačilo poteka po afriško. Traja lahko več minut, da ti vzame denar, poišče drobiž in prinese račun. Vmes opravi še kakšen telefonski klic, se rokuje s pol ducata ljudmi, itd :)


Fiche. Mavretanija ima pri prečkanju države na desetine check pointov. Vsak ta check point te mora popisat. A da zadeva ne traja predolgo, si lahko sam pripraviš obrazec, v katerega vpišeš vse podatke, ki jih zahtevajo. Tem obrazcem se reče Fiche. S pomočjo googla si pred potovanjem sestavi svojega, vpiši svoje podatke (kar ne veš, vpiši kasneje), vpiši še registrsko številko avtomobila, njegovo znamko in model in si naredi 50 kopij Fichov. Ja, pri prečkanju države smo porabili cca 35 Fichov..!

Nekje deset Fichov potrebuješ tudi za Zahodno Saharo. Naredi si kopijo pasporta, nanj vpišeš registrsko avtomobila, model avtomobila, datum vstopa v Maroko in posebno številko, ki jo dobiš poleg vstopnega žiga v pasport. To številko dobiš samo ob prvem vstopu v državo, ob vseh naslednjih ti ne dajo nove, razen če menjaš pasport. 


Mednarodna vozniška. Uradno jo potrebuješ za vse države zahodne Afrike. Seveda se bo zmeraj našel junak na kakšnem forumu, ki bo trdil, da je ni potreboval. Res je, v večini primerov bo slovensko vozniško dovoljenje zadostovalo. A nekajkrat so policaji vseeno želeli videti tudi mednarodnega, ki je veljavno le skupaj s slovenskim! Policaji v Afriki iščejo vsako priložnost, da bi od belčka dobili nekaj deset eur podkupnine. Zakaj bi si po nepotrebnem zakompliciral življenje, če to ni potrebno?


Vse papirje, kopije vseh dokumentov, zavarovanja, itd itd, zmeraj nosim v mapi, ki je v mojem ruzaku, ki ga zmeraj nosim s seboj. Ruzak ima dodatno torbo za objektive. Med torbo in ruzakom je tako prostor za mapo, ki je težko dostopen. V mapi imam običajno tudi ves svoj denar, pasport, kartice, itd. Vse skupaj imam zapakirano v torbici za okoli pasu, a jo sovražim nositi okoli pasu. Ne samo, da dobijo kartice in pasport obliko tvojega telesa (torej, malo zaokroženo),  ob vsej vročini da bi imel še en dodaten pas okoli telesa? Ne. 


nedelja, 09. junij 2019

Kombi - oprema

Ko sem kupil kombi, ga je bilo potrebno še opremiti. Ker se je kombi na koncu poti prodal, res ni bilo smisla o nekih posebnih nadgradnjah. Pa navsezadnje tudi nisem imel časa. Na pot sem imel namen oditi 22. decembra, a so se stvari v službi zavlekle in sem odhod prestavil na 26. decembra. Ker mi zaradi praznikov ni uspelo pripraviti vsega, sem odhod prestavil še enkrat, tokrat le za en dan na 27. decembra.

Ob nakupu kombija je bila v njem postelja dimenzij 170x240cm, torej dovolj velik prostor za tri osebe. Celotna postelja se je zložila, tako da je bilo potem na sedežih prostora za šest ljudi. Na strehi je bil prtljažnik, ki je bil prvotno namenjen za dva zložljiva šotora za spanje. A šotorov nismo potrebovali, je pa prtljažnik prišel prav za tovorjenje nekaterih stvari - rezervno gumo, lopato, solarni tuš, lesenih desk za podlaganje.... In navsezadnje, pogosto sem za boljši razgled šel na streho, večerjal sem na strehi, gledal filme na strehi, itd...

foto: Natalija Otoničar
foto: Natalija Otoničar
foto: Zoran Furman

Ostalo opremo bom razdelil po sklopih.

Kuhinja. Na bolhi sem kupil predalnik s tremi predali. Z nekaj dodatnimi vijaki in deščicami sem ga ojačal, na tla kombija pa pritrdil še nekaj deščic, da se ni premikal med vožnjo. V spodnji predal sem vgradil najcenejši štedilnik, ki sem ga našel na mimovrste, bomba za plin pa se je nahajala za predalnikom. Štedilnik je bil dokaj dobro zaščiten tudi pred vetrom. Če je res pihalo, smo ga dodatno zaščitili samo s pokrovom štedilnika. Ostali predali so bili za posodo, začimbe, itd. Z vgradnjo nekaj deščic tudi v predale pa sem preprečil, da so se stvari vozile po predalu sem ter tja.

Pri kuhinji je treba razmislit tudi o odlagalnih površinah, ki jih potrebuješ med kuhanjem, pri pomivanju posode, itd. Že sam predalnik, je nudil kar nekaj prostora, dodatna polica pa je bila še sama postelja.

-
-

Voda. S sabo sem imel 2x po 20 litrov velika kanistra in 1x 20 litrski solarni tuš. En kanister je bil vseskozi na postelji in je imel pipo, ki se je z enostavno leseno ročico potegnila ven iz kombija. Voda je zadostovala za nekje štiri ali pet dni umivanja posode, zob, obraza, itd. Drugi kanister je bil rezerva, s katerim se je napolnil ali tuš ali prvi kanister za umivanje.

Ker nisem imel nič izkušenj s takim načinom potovanja, nekako nisem pomislil, da so kanistri težki in se radi premikajo sem in tja. Sploh ker je bilo na poti toliko tresljajev. Tekom poti sem jih fiksiral z vrvmi in kljukicami, da se niso prevrnili... A kljub temu je vso tresenje povzročilo, da je eden dobil manjšo luknjico, ki sem jo zalepil z ducktejpom. Drugemu je rahlo puščalo tesnilo. Solarni tuš pa se je po dobrem mesecu dni preluknjal. Fajn je, da so kanistri v nekih pritrjenih škatlah, ki so obdane s 1cm debelo peno.

Kanistri so bili navadni 20 litrski za vino iz Bauhausa. Poiskal sem navoje od Gardenie, tesnila, meter šlaufa, kovinske objemke in pipo. In to je bilo to :) 

-
-

Tuš. Solarni tuš nama je služil dober mesec, dokler se ni strgal. Pričakoval sem vročo vodo, a se nikoli ni segrel po pričakovanjih, po sončnem zahodu pa je postal zelo hitro mrzel. Ko se je tuš strgal, sem ga zamenjal z rezervnim kanistrom vode. Le ta je bil zadaj v kombiju in se je čez dan segrel mnogo bolj, kot solarni tuš. Sam sistem pa je bil podoben, kot za pipo. Kanister z nastavkom od Gardenie, šlauf, objemke in enostavna šprica od Gardenie. 20 litrov je pri dveh osebah tako zadostovalo za tri do štiri dni tuširanja. 

Kanister se je postavil na streho, cev se je obesila na palico. Za na tla sem imel s sabo manjšo paleto, da nisi stopil direktno na tla. Če se je tuširalo nekje blizu vasi ali so ljudje hodili mimo, se je na dve palici obesila zavesa, ki je imela na vseh vogali kljukice za pritrjevanje.... Tako si bil brez skrbi tudi v primeru močnega vetra.

-
foto: Natalija Otoničar
-

Elektrika. Kot sem omenil, nisem želel v kombi vgraditi dodatne opreme, če bom le tega po nekaj mesecih prodal. Vsako vozilo ima 12V priključek, torej je vse kar moraš storiti to, da se prilagodiš njemu. Kupil sem 12V avtomobilski polnilec s petimi USB priključki (trije so bili na kablu dolgem 2m in sem lahko polnil npr. mobitel tudi, ko sem bil na strehi). Računalnik lahko polnim preko USB-ja. Prav tako baterije od fotoaparata.

V kombi sta bili vgrajeni dve luči - ena osrednja močna LED luč, ki si jo lahko obračal v vse smeri in en LED trak, ki je šel po stropu skoraj po celotni dolžini. Pod sedežem je bila še dodatna luč na nekaj metrskem kablu, ki si jo priključil in si si jo lahko obesil zunaj. Sem pa raje uporabljal malo namizno LED lučko od Black Diamonda. 

foto: Natalija Otoničar

Komarji. Ja, greš v Afriko in komarji so dejstvo. Natalija je sešila mreže za na okna, a kombi je star in ima polno nekih špranj in lukenj. Kljub temu, da je bilo na prvi pogled vse zatesnjeno, so zmeraj našli pot v kombi. Skozi ventilacijo, skozi špranje pri vratih, itd. Ko je bilo res hudo, ni ostalo drugega, kot da se je na strop z nekaj vijaki obesila mreža proti komarjem

-

Orodje. Za na pot rabiš nekaj osnovnega orodja. Nisem ravno vedel, kakšno naj bo to orodje, a ga je priskrbel oče od Natalije, ki je mehanik. Kladivo, vezice, izvijač, itd... Po nekaj mesecih na poti, nekaj okvarah, itd, sedaj vem, kaj bi še potreboval oz kaj je bilo odveč. Če se morda kdo sprašuje, kakšne ključe ali izvijače potrebuješ...je najlažje, da odpreš vrata ali pokrov od motorja in pregledaš vijake in matice, ki jih najdeš. Za vsak vijak oz matico potrebuješ pravi izvijač oz ključ.

- vsaj tri različne izvijače (križni, ravni)
- ključi
- imbusi
- samorezni vijaki (omogočajo kup enostavnih popravil!!)
- navadni lesni vijaki
- žeblji
- kladivo
- klešče
- duck tape
- izolirni trak
- vezice
- vrvi (različne debeline)
- elastika z kljukami
- gurtna (če treba avto kje povleči)
- kovinske kljukice
- kak kovinski kotnik ali ploščica
- tesnila za vrata
- sekundno lepilo
- lopata
itd

foto: Zoran Furman
foto: Natalija Otoničar

Gume in ostala (obvezna) oprema. Menjava gum je bilo meni najbolj tečno opravilo. Imel sem dve rezervni gumi na platiščih, dvigalko in nekaj lesenih cca 5 cm debelih desk. Te deske so bile zelo uporabne. Kot prvo že samo za to, da lahko zapelješ s prazno gumo nanjo in avto je takoj 5 cm manj za dvignit. Kot drugo, če sem moral dvignit avto na mehkem terenu (npr mivki), je bilo dvigalko potrebno podložiti. Tretja uporabna stvar je bila za podlaganje pri vožnji - ali ko smo se vkopali, da smo lažje prišli ven ali ko je bila na cesti tako velika luknja, da bi nasedli. Enostavno si položil desko v luknjo in zapeljal čez :) In morda še najbolj pomembna točka - za podlaganje avta, ko je bil le ta parkiran čez noč na kakem poševnem terenu. Tako si zelo preprosto avto spravil v vodoraven položaj.

Vsak avto pa potrebuje tudi nekaj obvezne opreme oz opreme v cestnem prometu in nekaj opreme, ki jo pač avto potrebuje. Predvsem je pomembna obvezna oprema, ne samo zato, ker lahko rešiš sebe, ampak tudi zaradi policajev v Afriki, ki to vseskozi preverjajo in iščejo razlog, da bo od tebe dobil nekaj denarja.

- dva trikotnika
- prva pomoč
- varnostni telovnik
- gasilni aparat
- kleme
- motorno olje
- kantica za bencin
- dvigalka
- deske za podlaganje
- vsaj ena rezervna guma
- kompresor
- mini kit za popravilo gume
itd

-
foto: Natalija Otoničar

Ostalo. Za vsakodnevno življenje je tu še nekaj opreme, ki nama je prišla prav:

- zložljivi stoli
- zložljiva miza
- zložljiv senčnik
- klinčki (za obešanje perila)
- 50 litrske plastične škatle s pokrovi za skladiščenje cunj
- mini hladilna torba
- armafleks (za zastiranje oken, za ležanje pod avtom pri dvigovanju le tega, itd)

-

ponedeljek, 27. maj 2019

Kombi - težave

Za konec javljanja oz potovanja v Zahodno Afriko bom napisal nekaj besed o kombiju. Vse bom razdelil v tri ali štiri prispevke. Ta bo govoril o vseh težavah, ki sem jih imel na poti. Drugi o tem, kako je kombi bil urejen in pripravljen za na pot. Tretji o vsej birokraciji - od nakupa, papirjev za na po. In četrti o prodaji kombija v Afriki.

Ko sem šel na pot, je bilo najbolj pogosto vprašanje, kaj bom naredil, če se avto pokvari. Ja nič, rešil bom zadevo. Nobena znanost. In moj flegma karakter pri tem pomaga. Če me je karkoli skrbelo, je bila to birokracija na celotni poti, medtem ko si glede okvar res nisem belil glave.

Pred potovanjem sem dolgo iskal pravi avto. Čisto prva ideja je bil Renault Clio za nekaj 100 eur. Po prebiranju raznih blogov, sem začel iskati nekaj večjega, da lahko v vozilu spim. Tako sem gledal kombije, a ker nisem našel nič primernega, sem se osredotočil na 4x4 vozila. Nekega dne pa me pokliče Klativitez - Metod Filipič, ki je pot Slovenija - Zahodna Afrika dal skozi že več desetkrat. Doma ima kombi, ki je pripravljen za na pot in ima že vgrajeno posteljo. Odlično! Mercedes 208D. Z malo brskanja hitro ugotovim, da so Mercedesi v Zahodni Afriki eden najbolj pogostih avtov, modeli do 1996 pa so praktično neuničljivi - motor (če je brez turbota) se brez problema zavrti preko 1.000.0000 km! S 350.000 km na števcu je bil kombi Mercedes 208D praktično nov. In ko imaš tak avto, se z okvarami ne obremenjuješ preveč. 

Ceste so s prihodom v Afriko postale zanimive. Od lepega asfalta do praktično nevoznih kolovozov. V Afriki je večina cest - pa naj zgledajo še tako slabo - prevoznih z navadnimi vozili. Zatakne se lahko, ko zadeva postane mokra (deževna doba) ali pa ko prideš do puščave. In z zadnjim pogonom se zakoplješ takoj, ko tla postanejo mehka.

Prvič smo se zakopali nekje na obali Zahodne Sahare. Z lopato smo odmetali nekaj mivke, da smo prišli do trših tal in se tako rešili. A ni minilo dolgo, pa smo se zopet zakopali. Tokrat smo iskali prostor za spanje, a ker smo se peljali predaleč od ceste, sem želel obrniti. Na videz trdna tla so bila precej mehka - peščena. Fin puščavski pesek, kolesa so se vrtela v prazno in zadek je bil zmeraj globje. Na koncu so kolesa zablokirala in morali smo iti po pomoč. Natalija je našla pomoč pri maroški vojski in ti so nas prišli ven potegnit z velikim 4x4 tovornjakom. Tretjič smo se vkopali v Senegalu... Ko smo iskali Roza jezero, so nam delavci mahali, da je cesta zaprta. Ko sem upočasnil, je kombi izgubil zalet in obtičal na gradbišču ceste. Ven nas je potegnil buldožer. 

Ko se voziš po peščenem terenu je priporočljivo, da znižaš pritisk v pnevmatikah na 1,7 bara. Če si v puščavi celo na 1,2 bara. S tem povečaš površino pnevmatike, pritisk na mehak teren pa je manjši, tako da se pogrezneš manj. Ko se enkrat vkoplješ, pa ne dodatno odkopavat z lopato, ker se boš še bolj vkopal. Tlak lahko spustiš celo na 0,7 bara, pod gume pa podlagaš posebne povozne rampe. In ja, brez 4x4 ti v večini mehkih terenov ne bo uspelo.

foto: Zoran Furman

foto: Natalija Otoničar

-

foto: Zoran Furman

A v Gvineji smo se vkopali še enkrat. Kljub temu, da smo bili sredi sušne sezone, je dva dni deževalo. Cesta oz. kolovoz (ki je med drugim mednarodni mejni prehod z državo Sierra Leone) je postal zelo spolzek in poln vode. Kombi, ki je težak preko dve toni in ima zadnji pogon, je zelo neprimerno vozilo za tak teren. Najmanjša izboklina ti prime zadnja kolesa, tako da se kombi pogosto postavi počes. Če ustaviš oz si prepočasen, pa hitro obtičiš v mehkem blatu. Vseskozi tako iščeš neko ravnovesje pri vožnji, da imaš dovolj hitrosti, a hkrati ne smeš biti prehiter, da ti zadnja kolesa ne gredo preveč po svoje.

Kljub temu smo obtičali. Cesta se je iz steze spremenila v širok blatni kolovoz, levo popolnoma razbrazdan, desno poln vode. Jaz sem se nagibal k levi opciji, a vodič me je usmeril v desno, čez vodo oz. mimo vode, da voziš s kolesi med kolesnicami, kjer je teren višji... A ker je kombi težek, pot spolzka, je enostavno zdrsnil v vodo in se pogreznil v blato. Naslednje štiri ure smo tako črpali vodo, kopali, podlagali pod kolesa, spuščali gume in jih napihovali, itd itd... Odtrgali smo oba odbijača, blato pa je bilo povsod po avtu...



foto: Natalija Otoničar


Vse opisane prigode sem sam dojemal bolj kot  zabavno popestritev potovanja.... A tisti ne preveč zabaven del poti so bile prazne gume. Šest gum, če sem natančen. S sabo sem imel dodatno gumo s platiščem in še eno gumo brez platišča. A v Senegalu je prvo gumo razparal in popolnoma uničil šrauf. Naslednji dan je bok ravno zamenjane gume prerezala ostra veja. V Bamaku sva z Natalijo tako kupila novo platišče z gumo, da sva imela dve rezervi. Ni trajalo dolgo - kak teden - ko sva v gumo spet dobila šrauf. Sledilo je nekaj tednov miru, nato pa spet Senegal in dve prazni gumi. Ena je že dolgo spuščala, drugo sva spustila sama, ko sva vozila po mivki. Po nekaj dneh mirovanja je guma bila tako prazna, da jo mali kompresor ni uspel več napihnit nazaj. Zadnjič sem menjal gumo v Gambiji. Razloga prazne gume ne vem, ker je avto šel itak v prodajo in nisem želel imeti več dodatnih stroškov z njim :)
.
Načeloma je menjava kolesa dokaj enostavna zadeva. A ne pri tem Mercedesu. Patent dvigalke je rahlo kompliciran.  S ključem vrtiš os dvigalke, ki se super počasi dviguje. Ker pa je osnovna konstrukcija rjasta in je mesto dvigovanja počilo, sem moral dvignit kombi na osi. To sem pa storil tako, da sem cel legel pod kombi in potem z manjšim vijakom vrtel os dvigalke. Prostora je bilo zelo malo. Preprosto opravilo je tako trajalo celo uro. In običajno sredi dneva v največji vročini.
.
foto: Natalija Otoničar

foto: Natalija Otoničar

-

foto: Natalija Otoničar

-

Ostale težave.... Sprednja luč je bila zlomljena in smo zaradi tega izgubili žmigavc. V Senegalu smo zato takoj dobili kazen. V Dakarju smo kupili nov žmigavc, katerega sem kasneje dodatno pritrdil s samoreznimi vijaki. Imeli pa smo tudi manjšo nesrečo. Celoten bok avtomobila nam je podrgnil lokalc. Ko sva ga našla smo odšli k kleparju. Pol dneva klepanja, cena 15 eur in kombi je bil skoraj kot nov :) 

Tik pred koncem poti pa nama je na motorju zaradi vseh treslajev odpadla vzmet odmične gredi. Z nekaj iznajdljivosti mi jo je uspelo pritrditi nazaj. Večji problem pa je bil zadnji amortizer oz. shock absorber. Zlomil se je 200km pred ciljem. Zelo tipična poškodba afriških cest, ki nastane, ko s preveliko hitrostjo nabiješ kako skalo ali zapelješ v luknjo na asfaltni cesti. Kombi je levo zadaj tako bil povešen, ampak ker je normalno vozen, se s tem jaz ne bom ukvarjal.


foto: Zoran Furman

-