ponedeljek, 26. julij 2021

Zima 2021 - turno smučanje

Res smo že sredi julija... A letošnja zima se je razvlekla praktično v junij. Bila je verjetno najboljša zima v zadnjih nekaj letih, le februar je bil nenavadno topel. Konec decembra je nametalo ogromno novega snega. Ko sem gazil čez kolena nad Kranjsko goro, sem si rekel, sedaj pa je tega dosti! In sem si kupil turne smuči. Nikoli nisem smučal (razen v šoli v naravi v 5. razredu in tri dni pred leti v Chamonixu), zato je direktni skok v turno smučanje morda kar malo nenavaden. A stvari nisem prehiteval.

Prvih nekaj smukov sem zato napravil na Veliki planini. Običajno sem vstal zelo zgodaj zjutraj, tako da sem na vrhu Velike planine bil že okoli 8h. Ker je Velika planina zelo položna, je idealni kraj za prve zavoje smučanja, le breg se konča res prehitro.






 
Prve zavoje izven Velike planine sem naredil na Krvavcu. Ob toliko snega je bil kar žalosten pogled na vse naprave, ki stojijo. Na Krvavec sem se vrnil še nekaj tednov kasneje, ko so naprave že obratovale, da si naberem nekaj kilometrine smučanja. Kilometre si pač ob turnem smučanju nabiraš res počasi.

Sledili so turni smuki po Karavankah. Klek ima super vrhnji del, zato smo ga odpeljali dvakrat, spodnji del skozi gozd pa je dolg in res smotan, še posebej če ne znaš smučat :) Struška je odlična od vrha do podna. Z vrha se odpelješ po širokem strmem pobočju, ki se po prečkanju ceste spremeni v strmo poseko. Sicer rahlo razrito od vseh predhodnih smučarjev, a sem užival na polno. Spodnji del se spustiš po cesti skozi gozd, ki te pripelje naravnost do avta.











Po Karavankah so sledili Julijci. Vršič, Brda nad Pokljuko, za Cmirom v Vrata, Kotovo sedlo... Izpostavil bi smučanje za Cmirom.

Že tretji velikonočni ponedeljek (v zadnjih nekaj letih) sem šel plezat Slovensko smer v Steno, le da tokrat s smučmi na hrbtu in pancerji na nogi. Smer super zalita, le Bele plate so bile nekoliko kopne. Na vrhu sledi prečenje do Staniča, tam pa spust proti dolini Vrata. Prvih nekaj sto metrov je res strmih in ledenih, tako da sem le bočno drsel. Ko se je malo položilo sem lahko naredil nekaj zavojev. Sledila je dolga prečka, pri balvanih pa je sneg že toliko odjenjal, da je bilo nekaj prav uživaškega smučanja. Spodnji del skozi gozd ni bil toliko zahteven - nekaj smučanja sem se le naučil - a ti malo trpi ponos, ko mimo kot strela prileti kak turni smučar oz. v primeru Cmira Tina di Batista. Ni kej, pač dobr smuča :)








Poleg Velike planine pred službo (in 1x tudi Krvavec) sem naredil tri pred šihtne turne smuke na Triangel nad Zelenico. Prvič sem zaradi ogromnih plazovin res trpel in se lomil. Druga smuka je bila že nekoliko boljša. Ko smo bili že skoraj meseca maja je v nedeljo zvečer spet snežilo po gorah. Polni navdušenja smo gledali kamere in se na hitro zmenili, gremo na pred šihtno na Triangel. Sicer je noro pihalo in na izpostavljenih delih je spihalo sneg do ledene podlage... Ampak vseeno se je našlo nekaj res uživaških odsekov.




Omeniti pa moram tudi smučanje v dolini Aosta v Italiji. Bil sem službeno za nekaj dni v Aosti, zato pač združiš prijetno in koristno. Prvi dan sem se povzpel na vrh smučišča Courmayeur, drugi dan na Punta della Croce. Na slednjega nisem prišel čisto na vrh, ker mi je zmanjkalo časa.... A Courmayeur dan prej je bil čista zmaga! Smučišče je bilo odrto samo za namen treningov, zato je bilo sveže zratrakirano in ob spustu sem imel nova rebrca praktično samo zase. Zgornji del pa....deviški sneg samo zame! Družbo sta mi delala še dva lokalna turna smučarja. Vse skupaj pa je zaokrožil razgled na Mont Blanc! Noro!



Pod črto. Za prvo turno smučarsko sezono sem si izbral idelano zimo! Smučišča so bila zaprta. Snega je bilo nenormalno veliko. Sezona je trajala do junija. Do konca zime se je tako nabralo 24 turnih smukov. Ni slabo :)

.

sobota, 12. september 2020

Pot domov - Nemčija

Podobno kot čez Dansko sem se tudi skozi Nemčijo del poti peljal po lokalnih cestah. Dva krat sem prespal na severu Nemčije in se ustavil v dveh mestih. Res simpatično mesto Wismar ob Baltskem morju s čudovitimi opečnatimi stavbami, opečnatimi tlaki po ulicah in opečnatimi cerkvami. Cerkev sv. Nikolaja je tako druga največja opečnata cerkev na svetu. Blizu sta še dve cerkvi. Cerkev sv. Jurija, ki mi je s svojo očiščeno notranjostjo nekako najljubša v Wismaru. In cerkev sv. Marije, ki pa je bila med vojno porušena, ostal je le zvonik in temelji zidov na trgu, da si še zmeraj lahko predstavljamo njeno velikost.

Drugo mesto, v katerem sem se ustavil, je bilo Schwerin. Mesto leži ob jezeru, na jezeru je otok in na otoku grad Schwerin. Grad je bil stoletja dom vojvodim Mecklenburškim. Je priljubljen kraj za sprehajanje, piknike, poroke, koncerte... V parkih okoli gradu je bilo tako vse polno ljudi. Sam grad pa...toliko vsega, da je vse že kar malo kičasto.











četrtek, 10. september 2020

Pot domov - Danska

Na Norveško in z Norveške sem se obakrat peljal skozi Dansko. Za Slovence vstop na Dansko v času corone ni bil najbolj enostaven. Moral si imeti vsaj sedem rezervacij za prenočišča na Danskem ali pa dokazilo, da si zgolj v tranzitu. Za tranzit si torej potreboval rezervacijo prenočišča na Norveškem ali pa karto za trajekt. Za tranzit je dovolj tudi, da si na poti proti svoji državi - torej pri vračanju z Norveške

Da pot skozi Dansko ne bi bila preveč dolgočasna, sem polovico Danske prevozil izven avtoceste. Na poti na sever sem malo naivno mislil, da se bom vozil ob obali in imel razgled na ocean. A cesta poteka malo v notranjosti in razgleda na morje ni. Ko sem se vračal, sem zato malo prebrskal po zemljevidu in našel nekaj zanimivih točk, kje se ustavim. Vikinški grobovi. Bunkerji, ki jih je umetnik predelal v konje. Orjaki na Atlantski obali.






torek, 08. september 2020

Ceste na Norveškem

Na Norveškem sem naredil okoli 4.000 km. Nikjer flik, nikjer lukenj, nikjer razpok. Asfalt je povsod tako, kot bi ga položili včeraj. Le okoli Osla so za njihove razmere morda ceste nekoliko slabše. Cestno omrežje zelo dobro povezuje fjorde med seboj, veliko je trajektov, mostov in tunelov, ki gredo celo pod morjem. Najdaljši tunel, ki gre pod planoto med dvema fjordoma, je dolg kar 25 km. Znotraj tunela so počivališča, da se lahko ustaviš. V tunelu sem se peljal celo skozi krožišče.

Kar na Norveškem ne preseneča je tudi kultura vožnje. Omejitve so za naše razmere izredno nizke. Na lokalnih cestah 80, po avtocestah 90 ali 100, mislim da šele okoli Osla omejitev naraste na 110. Kljub temu, da imajo odličen vozni park, se vsi držijo omejitev, pa čeprav ceste omogočajo bistveno višjo hitrost vožnje. Če voziš počasneje, ti nihče ne vozi tik za ritjo. Nihče ne blenda. Nihče ti ne trobi. Jaz kot pravi Balkanec sem seveda zmeraj vozil nekoliko hitreje in užival v čudovitih cestah polnih ovinkov. Ko sem se 'nalimal' domačinu na rit, se je le ta na prvi avtobusni postaji ustavil in me spustil mimo. Noro!

Pred odhodom na Norveško se moraš registrirat na njihovem sistemu za cestninjenje. Na strani EPCpcl vneseš podatke o avtu, tablici in bančni kartici. Ko se voziš po Norveškem ti cestnino zaračuna tako, da so nad cesto kamere, ki berejo registrske tablice. Zraven je napisano, koliko kron te bo stala določena cestnina. Ko greš na trajekt skoraj nikjer ne pobirajo kart za trajekt, ampak zaposleni na trajektu le s telefonom odčita vse registrske tablice, da ti sistem računa karto na tvojem računu na EPCpcl. Mesta pa računajo cestnino tudi glede na vrsto motorja in količino izpuha le tega. Obračun vseh cestnin se ti na EPCpcl računu prikaže nekaj mesecev kasneje.

Tudi nekatere parkirne hiše po mestih delujejo tako, da se moraš registrirat v sistemu. Parkirne hiše ob uvozu nimajo avtomatov za parkirne listke. Običajno parkirne hiše niti zapornice nimajo. Le zapelješ se v parkirno hišo, kamera pa prebere tvojo registrsko tablico. Ob odhodu kamera spet prebere registrsko tablico in če si v sistemu, ti avtomatsko trga znesek parkiranja z računa. Če nisi registriran v sistemu (ni isti kot EPCpcl), greš na avtomat, vtipkaš registrsko svojega avta in plačaš.






sobota, 05. september 2020

Oslo

Oslo je prestolnica Norveške in zaradi tega velik magnet za turiste. Mesto je simpatično in primerno za nekaj dnevno raziskovanje. Skakalni center, vikinški muzej, center, opera, nova knjižnica... Sploh opera in nova knjižnica sta vredna ogleda. A vseeno, če ste na Norveškem, dajte prednost naravi, ne mestom. Marsikdo obišče vsa mesta, naravo pa malo zapostavi, in je potem nad Norveško morda na koncu kar malo razočaran.

Norveška je pred leti želela ukiniti gotovino in popolnoma preiti na brezgotovinsko plačevanje. Predvsem starejši so se temu uprli. A sama corona je prehod v brezgotovinsko plačevanje pospešila in na Norveškem je včasih težko najti mesta, ki še sprejemajo gotovino. Vsi muzeji prosijo za brezgotovinsko plačevanje (ker je brezstično, kar je pri coroni pomembno). Vsi parkirni avtomati so samo na bančno kartico (predstavljajte si tak 'napredek' npr v Ljubljani). Vožnjo na mestnih avtobusih se plača kar z aplikacijo na mobilnem telefonu, ki si jo naložiš v minuti (predstavljajte si turista v Ljubljani, ki želi uporabiti trolo in še nima urbane...). Ko sem prišel na Norveško, sem dvignil 1000 kron (100 eur), ki sem jih kar težko zapravil. Tako da, za Norveško ne potrebujete gotovine, le bančno kartico :)