sobota, 16. marec 2019

Slapovi

Na severu je Gvineja zelo razgibana in hribovita. Polna je dolin in rek, kjer se zlahka najde kakšen lep slap. Zato so bila pričakovanja velika.

Prvi izmed slapov je 120m visok slap Ditinn. Čudovit slap, ki pada preko navpičnega črnega klifa. Ko prispeva zvečer v bližino slapu, se želiva parkirati nekje v bližini, da prenočiva. Kmalu pride do naju nekaj lokalcev, ki naju začnejo prepričevati, da tu ne moreva ostati, ampak morava iti v uradni kamp. Po nekaj pregovarjanja se odpeljeva, kamor so naju poslali. V ''kampu'' (opuščena ograjena parcela) nama nekaj lokalcev začne razlagati, da za slap potrebujeva vodiča, da nama njihov novi zakon prepoveduje, da bi okoli hodila sama, itd itd. Mimogrede omeni, da bi naju ogled slapu in spanje stalo nekje 300.000 (30 eur), ker je enako njihovi mesečni plači! Zavrneva in se po nekaj pregovarjanja zmeniva, da bo spanje 50.000, za ogled pa se zmenimo ob 9h zjutraj. Nato sva jih morala dobesedno pregnati, ker so kar stali zraven in pasli firbce, medtem ko sva si želela skuhati večerjo in stuširati.

Zjutraj se ob 7h zjutraj odpraviva proti slapu. Četrt ure hoje skozi gozd po lepo uhojeni stezici. Kakšno urco uživava ob razgledu na slap, nakar se vrneva do avta. Pri avtu srečava enega izmed lokalcev, ki je takoj želel denar, ker sva videla slap. Samo usedeva se v avto in odpeljeva. 

Ko se popoldne pripeljeva v bližino slapov Kambadaga, naju dobesedno obkoli nekaj domačinov. Francoski par, ki ga ob tem srečava, nama pove, da so zelo agresivni, da te ne pustijo samega, da moraš za vsak slap plačevati, itd. Nekako nama ni do tega, da bi imela vseskozi neko senco za sabo, sploh ker so te sence res nadležne, malo agresivne in ker v naju vidijo zgolj bankomat na dveh nogah. Enostavno obrneva in se odpeljeva stran. 

Pozno popoldne se ustaviva pri slapu Kinkon. Območje se nahaja pri hidroelektrarni, zato je v bližini vojska, ki ji moraš plačati 50.000, da si slap lahko ogledaš in ob njem tudi prenočiš. In kar je najpomembnejše, imaš svoj mir.






torek, 12. marec 2019

Upper Nigger national park

Gvineja ima nekaj lepih parkov, ki imajo ogromen potencial. Res lep je park Ziama, kjer sva se želela ustaviti, a na koncu sva se skozi samo peljala in ob tem občudovala veličastna tropska drevesa. Da sva našla samo nekoga, ki je za park Ziama pristojen in nama da neke osnovne informacije, je trajalo ure. Podobno je tudi s parkom Upper Niger (zgornji tok reke Niger).

Vstop v park je ob mestu Faranah. Porabila sva uro ali dve, da sva našla pisarno, kjer lahko kupiva karte in dobiva vodiča. Ko to pisarno najdeva, v njej ni osebe, ki bi nama lahko pomagala, ker je šla molit. Ko se le pokaže, je malo zmeden, kaj midva sploh želiva. Angleško seveda ne razume. Po nekje štirih urah nama uspe pojasniti, da želiva v park, tam prespati in da potrebujeva kupit karte in vodiča.

Vodiča pobereva po nekje 30km vožnje po slabi cesti. Nadaljujemo proti manjšemu zapuščenemu kompleksu, kjer prenočimo. Cesta je na trenutke res slaba. Ker imamo pred seboj dolgo pot, naslednje jutro startamo v trdi temi. Cesta je po vsakem prevoženem kilometru slabša, a vodič je prepričan, da nam bo uspelo. Kljub temu, da je kombi zelo visok, vseskozi drsamo po tleh. Nekajkrat se z iskanjem boljše linije res zelo nagnemo, drugič nam pot prekriža podrto drevo, itd. Dvakrat tako nasedemo, da moramo kopati. Ko kopljemo drugič, se z Natalijo odločiva, da gremo naprej peš. V bližnji vasi najdemo dva motorja, s katerima prevozimo zadnjih 10km. Pot je res obupna. Skale, globoke kolesnice, pesek. Nekako neverjetno je, da smo prišli s kombijem tako globoko v park.

Ob prihodu v center, ki pomaga šimpanzom, so bili obiska malo presenečeni. Odrezani so od zunanjega sveta, zato jim nihče ne more sporočiti, da prihajajo turisti. Turistov pa praktično ni in ko pridejo, nekako zmotijo dnevno rutino, ki jo imajo znotraj centra s šimpanzi.

Center ima 63 šimpanzov in večina jih je imela travmatično izkušnjo s človekom. Nekatere so želeli izvozit na Kitajsko kot hišnega ljubljenčka, nekaterim so pobili starše ali druge sorodnike zgolj zaradi trofeje ali spominka. V Afriki je veliko Kitajcev in ko se vračajo domov, si pač zaželijo spominek. Šimpanzi živijo v skupinah in hierarhija med njimi je točno določena. Ko ti vzameš iz skupine nekaj šimpanzov, ta skupina lahko hitro razpade. Šimpanzi, ki ostanejo sirote ali ki jih najdejo pri tihotapljenju pa je zelo težko vključit nazaj v neko skupino. 

V centru dela nekaj lokalcev in skupina francoskih prostovoljcev. Šimpanzi živijo v večjih ogradah, ki so obdana z visoko električno ograjo. Teh ograd je več, odvisno od tega, kako se šimpanzi med seboj razumejo, kakšne starosti, so, itd. Nekateri so zaradi travmatične izkušnje s človekom do turistov zelo nezaupljivi. Nekateri celo mečejo kamne vanje, zato se ograji ne smeš približati. 

Mladiči živijo v manjših kletkah in imajo dnevne sprehode s prostovoljci po okolici. Ko enkrat odrastejo, jih preselijo med odrasle šimpanze. Izhodov tam ni več, zato kdaj kakšen šimpanz pobegne, a ne daleč, ker poznajo okolico iz sprehodov, ki jim je domač okoliš. Pa še bližina centra je za njih nekakšna 'cona udobja'. Nekateri se po nekem času sami vrnejo nazaj v ogrado, druge ujamejo. Nekaj skupnosti, ki so jih ustvarili znotraj centra so že uspešno vrnili v divjino na območja, kjer so šimpanzi že (skoraj) izginili. Nekaj posameznih pa so spustili med različne skupnosti, a je žal velikokrat to neuspešno. Šimpanza skupnost ne sprejme vase ali pa se mu enostavno toži po centru in najde pot 'domov' oz. nazaj v center.













petek, 08. marec 2019

Gvineja

Potovanje skozi Gvinejo je počasno in naporno... Razlog so predvsem njihove slabe ceste, katerim na trenutke kar ni videti konca. V vsakem večjem kraju pa se običajno nahaja še policijska kontrola, ki te kot belčka zmeraj ustavi. Pregledajo vse papirje (dovoljenje za avto, prometno, vozniško, včasih tudi potni list) in tudi vso dodatno opremo v avtu. Dva trikotnika, prva pomoč in gasilni aparat. Če ti kaj manjka, sledi kazen. Dvakrat sva morala plačati kazen. Enkrat Natalija ni bila pripeta, drugič se je vozila na strehi. Vsakič je kazen znašala 1 eur :) 

Na teh policijskih kontolah se je najbolje naredit malo bebčka. Edina francoska beseda, ki jo spregovoriš, je pozdrav. Nato vse naprej lepo v angleščini, ki jo seveda ne razumejo. In manj kot te razumejo, manj se jim da ukvarjat s tabo.

Najlepši del vožnje skozi Gvinejo je bil park Ziama - deževni gozd, v katerem živijo sloni. Skozi sva se žal samo peljala, ker se sloni v sušni dobi nahajajo predaleč v gozdu. Prav tako lep del Gvineje je cesta, ki pelje od mesta Kankan proti jugu. Cesta je sicer zelo slaba, a se voziš skozi gore in vasi. Ljudje so presrečni, ko vidijo belčke in v nekaterih vaseh za avtom niso tekli samo otroci, ampak je tekla kar cela vas!








torek, 26. februar 2019

Bossou

Gvineja sodi med deset najmanj turističnih držav na svetu. Ceste so slabe, turistična infrastruktura ne obstaja, ljudje drugega kot francoščine in svojih lokalnih jezikov ne govorijo... In vse to so stvari, ki odvračajo turiste. A država ima nekaj res lepih lokacij. Deževni gozd Ziama, slapovi na severu države in park Nimba s šimpanzi.

Nimba je najvišja gora v Gvineji, ki jo obkroža deževni gozd. Zaradi svojega raznolikega naravnega bogastva in šimpanzov je park tudi zaščiten pod UNESCOm. Ena izmed šimpanzjih družin živi blizu kraja Bossou, kjer je raziskovalni center. Šimpanzi so ena izmed najbolj pametnih vrst in s svojim vedenjem, mimiko, itd zelo spominjajo na človeka. Šimpanzi iz parka Nimba pa so znani tudi po tem, da si znajo izdelat preprosta orodja! Mali šimpanz si je tako odtrgal neko vejo, s katero je pod rebra suval odrasle šimpanze in jih s tem dražil. Njihova reakcija ga je strašno zabavala.

Ko smo si šli ogledat šimpanze, moraš nositi masko, ker se lahko nalezejo naših bolezni. Ko si jim blizu, te pride kakšen šimpanz malo pogledat, spleza na drevo in se malo šopiri z raznimi akrobacijami, po nekaj minutah pa mu postanemo nezanimivi in gre svojo pot naprej.

Kljub temu, da smo sredi sušne sezone, je dva dni deževalo, kar je zelo neobičajen pojav. Lokalna vodiča sta naju z Natalijo vseeno peljala pogledat enega izmed naravnih mostov v parku. Cesta oz. kolovoz (ki je med drugim mednarodni mejni prehod z državo Sierra Leone) je postala zelo spolzka in polna vode. Kombi, ki je težak preko dve toni in ima zadnji pogon, je zelo neprimerno vozilo za tak teren. Najmanjša izboklina ti prime zadnja kolesa, tako da se kombi pogosto postavi počes. Če ustaviš, pa hitro obtičiš v mehkem blatu. Vseskozi tako iščeš neko ravnovesje pri vožnji, da imaš dovolj hitrosti, a ne preveč, da ti zadnja kolesa ne gredo preveč po svoje.

Kljub temu smo obtičali. Cesta se je iz steze spremenila v širok blatni kolovoz, levo popolnoma razbrazdan, desno poln vode. Jaz sem se nagibal k levi opciji, a vodič me je usmeril v desno, čez vodo oz. mimo vode, da voziš s kolesi med kolesnicami, kjer je teren višji... A ker je kombi težek, pot spolzka, je enostavno zdrsnil v vodo in se pogreznil v blato. Naslednje štiri ure smo tako črpali vodo, kopali, podlagali pod kolesa, spuščali gume in jih napihovali, itd itd... Odtrgali smo oba odbijača, blato pa je bilo povsod po avtu...












torek, 19. februar 2019

Mopti

Za konec potovanja po severnem delu Malija smo se ustavili v mestu Mopti. Mesto leži na zahodni strani planote Dogon ob reki Niger. Ko reka v času deževne dobe poplavlja, postane mesto skupek otokov, ki so med seboj povezani z nasipi. Zaradi tega mesto nekateri imenujejo afriške Benetke.

V mesto sva z Natalijo prispela sredi dneva, ko je sonce izrazito visoko in močno. Vodič naju je vodil skozi pristanišče in tržnico. Čeprav si v Afriki že vajen smeti, je Mopti vseeno manjši šok. Pristanišče in tržnica se dobesedno utapljata v kupih smeteh. Vročina, smrad, prah in močno sonce ves ta šok samo še poudarijo. In nobenega te smeti sploh ne motijo!

Smeti so postale zadnja leta eden izmed novih problemov Afrike. Vsak človek zmeraj išče pot k lažjemu načinu življenju, k večji udobnosti, 'napredku'... Morda je iz perspektive človeka, ki to sprejema, vsaka taka novost vsaj kratkoročno dobrodošla... A na dolgi rok je lahko storjeno veliko škode. Glede tega se bodo mnenja zmeraj kresala med seboj - ali bi bilo bolje, da bi Afrika ohranila svojo prvinskost, ali da tudi njim omogočimo nek boljši standard življenja, po katerem hrepeni človek... Katera pot je dejansko boljša?







petek, 15. februar 2019

Dogon

V osrčju Malija leži prav posebno območje, ki ima svojo vero, kulturo, arhitekturo, najbolj pa so poznani po svojih tradicionalnih plesih v maskah, ki se zgodijo vsakih 16 let. Dogon se loči na dva dela, na severni del, ki je planota. Ta planota se konča z 150 km dolgim klifom, pod katerim leži Seno-Gondo peščena ravnica. 

Na ravnici je nekoč živelo pritlikavo ljudstvo Tellem. S prihodom ljudstva Dogon v 14. stoletju se je ljudstvo Tellem naselilo na nekoliko višjo lokacijo tik pod klife. Zaradi svoje strateške lege so lahko ohranili svojo vero in kulturo in se stoletja upirali islamu. Skozi stoletja se je ljudstvo Tellem počasi razselilo in sprejelo islam.

Obiskati Dogon danes ni ravno enostavno. Zaradi dogodkov v Timbuktuju je sever Malija že leta no-go območje za turiste. Leta 2018 pa so v mestu Bandiagara (prestolnica Dogona) skrajneži napadli hotel in pobili nekaj osebja Združenih narodov.

Ko sem potoval v Dogon, sem dobil kontakt lokalnega vodiča. Vojska te brez njega tako ali tako ne spusti v Dogon. Sam vodič pa nikomur ni želel povedati svoj program ture, kjer nas bo peljal. Enostavno je rekel, da ne ve kdo je kdo, zato tudi ne ve, komu lahko zaupa in komu ne. Dve noči smo preživeli v vasi Kani-Kombole, ki leži na ravnici tik pod pečino. Pot s kombijem ni ravno enostavna, ker je veliko peska v katerem hitro obtičiš. Jutra in noči so zelo prijetna, dnevi pa so zame enostavno prevroči. Tako drugi dan naredimo le kratek izlet do sosednje vasi. Praktično v vsej dolžini se pod klifi nizajo naselja, kjer so nekoč živeli ljudje iz ljudstva Tellem.