petek, 18. januar 2019

Fez

Druga točka v Maroku je bilo mesto Fez. Mesto, kjer je v starem jedru preko 9 tisoč uličic in preplet njih smo spoznali že pri iskanju našega guest housa. Naslednji dan nas skozi mesto tako pelje vodič. Kljub temu, da sem v mestu drugič, je pot ogleda popolnoma drugačna, kar je v mestu s toliko ulicami nekako pričakovano. Vseeno pa so nekatere točke skupne. Trgovina z raznimi kremami in sloviti bazeni, kjer strojijo in barvajo usnje. 







sreda, 16. januar 2019

Chefchaouen

Po prečenju Evrope smo vstopili v Maroko. Za svojo prvo točko smo si izbrali pravljično modro mesto na severu države Chefchaouen. To je bil tudi čas, da se po celodnevnih vožnjah preko Evrope malce ustavimo, se naspimo v posteljah hostla, se umijemo in obnovimo zaloge v kombiju. 

Ko sredi zime načrtuješ potovanje v Afriko nekako pričakuješ, da bo toplo. Podnevi je res da toplo, skoraj 20 stopinj, ampak ponoči se shladi in temperatura pade blizu ničle. In preživljanje dopusta v takih 'toplih' državah sploh ni toplo (razen tistih nekaj ur čez dan)... Večinoma je hladno, v hišah ne kurijo, itd, tako da smo večino časa zmrzovali. Naj vas torej nikakor ne zavedejo objave prijateljev, ko objavljajo da imajo sredi zime npr. v Španiji sonce in 15 stopinj......ker večino časa jih dejansko zebe :)





sreda, 09. januar 2019

Velika mošeja v Cordobi

Velika mošeja v Cordobi (danes katedrala Marijinega vnebovzetja) je eden najbolj pomembnih spomenikov mavrske arhitekturo. Njeni začetki segajo v 8. stoletje, dograjevali pa so jo vse do 11. stoletja. Leta 1236 Iberski polotok osvoji kralj Ferdinand III. Kastilijski in mošejo preuredi v cerkev. Najpomembnejša sprememba je bila gradnja renesančne katedrale znotraj tlorisa obstoječe mošeje, nove dozidave v mošeji pa so se dogajale vse do 18. stoletja. Preureditev mošeje v katedralo, ki je najbolj poznana po arkadni stebriščni dvorani z 856 slopi, je najbolj pomemben spomenik mavrske arhitekture verjetno rešilo pred njenim uničenjem. 







nedelja, 06. januar 2019

Čez Evropo

V Zahodno Afriko večina overland popotnikov potuje tako, da gre do Genove, od tam pa s tajektom do Maroka... Ta varianta je res da cenejša, a se mi zdi škoda, da Evropo tako preskočiš.... 

Do Gibraltarja smo imeli nekaj želja, kje bi se ustavili. Monako, kot prvi postanek predvsem zaradi mojega navdušenja nad F1. V Provansi smo si izbrali Pont du Gard in Nimes. V Andoro smo odšli bolj zaradi obiska nove države. Vrhunec vsega vsaj zame pa je bil postanek v Cordobi, kjer smo si ogledali katedralo, ki je bila nekoč mošeja. Več v naslednji objavi.

Da dežela ne gre mimo nas, probamo potovati po lokalnih cestah... Čez Italijo gre res počasi, prav tako skozi Francijo, ker uporabljajo nenormalno količino krožišč. A popolnoma druga zgodba je Španija. Lokalne ceste so zelo pretočne, malo je naselij in skozi državo se lahko zelo hitro premikaš.

Spimo v kombiju. Zastavimo si dnevni cilj in vozimo tja osme ure zvečer... Prve dni je hitro tema, a ko se bližamo Španiji, se sončni zahod premakne skoraj dve uri naprej... Pri Monaku smo spali na parkirišču. V Provansi smo spali na robu gozda pri Pont du Gardu. V Andori na parkirišču neke gradbene firme, sredi Španije na robu nacionalnega parka... Zmeraj smo bili sami. A ko prespimo svojo zadnjo noč v Evropi pri Gibraltarju, si parkirišče delimo še z nekaj avtodomi, na travniku nekaj minut stran pa je okoli 50 avtodomov!









petek, 28. december 2018

V Afriko....

Spomladi so me povabili k sodelovanju pri projektu gradnje šolskega centra v Gambiji. Projekt poteka na Fakulteti za arhitekturo, pri katerem sodeluje okoli 30 študentov ter nekaj mentorjev. Ekipa desetih študentov se je v Gambijo odpravila že poleti. Del te ekipe oz. mentorjev te ekipe sem bil tudi sam in nekaj zapisov ste lahko v preteklih mesecih že prebrali.

Druga odprava se v Gambijo odpravlja proti koncu januarja 2019. Najprej pride prvi del desetih študentov za šest tednov, mesec dni kasneje se jim pridruži druga polovica ekipe, prav tako za šest tednov. Skupaj bo v Gambiji torej dvajset študentov, ki bodo dva meseca delali na gradbišču. Cilj je zgraditi tri učilnice za predšolske otroke s pripadajočimi sanitarijami. Jaz se jim moram pridružiti konec februarja, ko zamenjam enega od mentorjev.

Ko sem bil povabljen k projektu, se mi je takoj utrnila ideja, da bi do Gambije šel z avtom. Zahodna Afrika je zadnja leta popularna destinacija za overlanderje - predvsem ker je zaradi Sirije bila ustavljena ena glavnih poti iz Evrope do Afrike. V Zahodno Afriko poteka tudi znameniti rally Budapest - Bamako, ki je že nekaj časa na mojem spisku želja.

Jeseni sem začel iskati avto za v Afriko. Veliko sem prebiral razne zapise, bloge in tudi knjige, dobil nekaj nasvetov, itd... Moj budget je bil cca 2.000 eur za avto, pogon 4x4 ni sicer nujno, predvsem pa se mora avto v Afriki prodati. Tako sem v začetku v izboru imel Pajerota ali Terranota. Nekaj časa sem bil navdušen nad kombijem H1 od Hyundai. Toyote tako 4x4 kot kombiji pa so žal rahlo dragi. Ko se je zima bližala, sem imel celo idejo o kakšnem starem mercedesu iz 80ih, ker v Gambiji je to zelo iskan avto. Ko sem se že skoraj odločil za avto, pa dobim klic od Klativiteza oz. Metoda, ki veliko potuje z kombiji in tovornjakom v Zahodno Afriko. Doma je imel že predelan kombi Mercedes 208D, ki je ima že nekaj potovanj za sabo. V kombiju je zložljiva postelja 170x240cm, na strehi ogromen prtljažnik, motor pa je star Mercedesov motor brez elektronike, torej nima kaj crkniti. 

Zadnji tedni pred odhodom so minili zelo hitro. Kombi mi je Klativitez pregledal (zamenjal alternator, obnovil črpalko), od sopotnice oče je vgradil nove luči in priskrbel kup rezervnih delov... Sam pa sem v času božiča še vgradil omaro s štedilnikom, kanister vode in nekaj dodatne opreme... 

Sedaj ko tole pišem, smo pri Pont du Gardu v Franciji. Startali smo 27. decembra. Vsak dan se vozimo po podeželju, ko se začne nočiti, zavijemo na avtocesto. Pred nami je še nekje 5000 km do Dakarja. Od tam gremo v Mali....




sreda, 19. december 2018

Padalstvo

Zadnja leta z različnimi soplezalci vedno več plezam, delam alpinistične vzpone po gorah, odtečem kakšno orientacijo... In ker čez teden veliko presedim v službi, mi enostavno zmanjka nekaj kondicije za vikend, ko grem na kakšno bolj resno turo. Z bratom Urbanom se tako ali tako ne morem primerjat, ker je ultra trail tekač (letos je med drugim pretekel 168km s 7.000m višinci)... Tudi ostali alpinisti so enostavno prehitri zame... A zgodba je ravno obratna, če grem v hribe s kakimi kolegi arhitekti :)

Ker mi časovno ravno ne znese, da bi med tednom lahko obiskoval naše gore in si nabiral kondicijo, sem izbral padalstvo oz. hike and fly  (gor greš peš, dol letiš) kot neko dodatno možnost rekreacije, ki bi jo lahko opravil še pred službo. Izbereš si lahko nek vrh blizu Ljubljane (npr Kamniški vrh), za katerega potrebuješ urco, da si na vrhu in pet minut da doletiš do avta. In preden je ura devet, si tako že v službi. 

Tečaj padalstva je sestavljen iz začetnega tečaja in nadaljevalnega tečaja. Nikoli ne letiš v tandemu, ampak si na padalu zmeraj sam. Inštruktor te usmerja preko radijske postaje. V začetnem tečaju je cilj, da dobiš občutek na padalu, predvsem pri njegovem dvigu in vodenju na tleh. V nadaljevalnem tečaju se učiš padalo nadzirati v fazi leta. Po 50 višinskih letih v nadaljevalnem tečaju te čaka izpit.







nedelja, 09. december 2018

Dakar

Dakar, prestolnica Senegala, ima meni nekakšen mističen zven, podobno kot Lhasa ali Machu Picchu... Nevem, morda je to zaradi rallyja Dakar, ki se je pred leti odvijal v teh koncih, morda pa zaradi česa drugega... Zato so bila pričakovanja o mestu dokaj visoka.

Ko sem prišel v mesto, me je pričakala neskončna gneča po vseh cestah, prah, hrup in žgoče sonce. Ulice so več ali manj vse enake, tržnice prav tako. Nevem. Malo sem se sprehodil skozi 'center' mesta, šel skozi tržnice, si ogledal mošejo (žal me notri niso spustili)... Mesto se me enostavno ni dotaknilo, me prepričalo, da si to mističnost imena res zasluži.

Ima pa Dakar kljub temu eno lepo točko. Otok Goree, ki je bil nekoč pomembna trgovska točka s sužnji. Kolonializem je na otoku za sabo zapustil simpatično mestece, ki napram mestu Dakar deluje, kot da ni del Senegala. Nobenega prometa, trgi, kjer se zadržuje ogromno lokalcev, ki igrajo nogomet oz. trenirajo. Pisane uličice, plaže polno ljudi, trdnjava nad mestom, itd... Nekako mi je kar malo žal, da sem odšel na otok le za eno popoldne.

Dakar je bila zadnja točka tokratnega kratkega potovanja v Afriko... A kmalu se odpravim nazaj. Kupil sem si kombi, mercedes, ki me bo peljal skozi Evropo vse do Slonokoščene obale... Konec februarja pa se moram vrniti v Gambijo, kjer sem eden izmed mentorjev študentom arhitekture, ki gradijo izobraževalni center.