Umetnost spomenikov Jugoslavije

Zadnjih nekaj let se v različnih medijih pojavljajo fotografije ogromnih betonskih spomenikov iz nekdanje Jugoslavije. Njihova oblika, pojavnost ter čas in kraj, v katerem so nastali, jim dajejo nek malo mističen pridih. 

Običajno ti spomeniki stojijo v nekem prostoru ali na nekem robu ali na vzpetini in so tako na nek način dominanta v njem. Tiho bdijo v prostoru in so nekakšen opomnik dogodkov iz preteklosti...in tudi časa, v katerem so nastali. Malo drugačen je spomenik v Kruševacu v Srbiji, ki je vpet v rob hribovitega terena in gozda. Oblikoval ga je arhitekt Bogdan Bogdanović, ki je avtor večine najbolj prepoznavnih spomenikov iz tega časa. Jesenovac, Vukovar, Leskovac, itd. 

Sam sem rojen še v Jugoslaviji. Spomnim se nekaterih dogodkov, kot je osamosvojitev. Spomnim se tudi preživljanja poletja nekje na hrvaški obali. Slovenija je bila del prostora Jugoslavije. Starejše generacije so v tem prostoru rasle gor in v njem živele. Zato sta morda ta prostor in čas zgodovinsko zame do neke mere zanimiva. A sem kljub temu premlad, da bi razumel jezik, da bi si želel teh časov nazaj ali se tega spominjal z neko nostalgijo. In spomeniki so mi kot zapis tega časa zelo zanimivi. Pa še arhitekt sem.

Te dni je v galeriji DESSA v Ljubljani bila razstava o spomenikih v nekdanji Jugoslaviji. Žal je zaradi virusa razstava bila zaprta, a bo ponovno na ogled v jesenskem času. Bom pa spodaj citiral del njihovega zapisa, ki je bil izdan ob odprtju razstave:

V arhitekturi in umetnosti nekdanje Jugoslavije izstopajo spomeniki žrtvam narodnoosvobodilne vojne, ki nas skozi izjemno umetniško govorico spominjajo in opominjajo na dostojanstvo človeškega življenja in smrti. Močno so zaznamovali javni odprti prostor nekdanje skupne države. Njihova unikatna arhitekturno-umetniška zasnova jih je postavila v polje brezčasnosti, ki ni omejeno z geografskimi in kulturnimi mejami, starostjo, raso ali političnimi nazori. Snovali so jih najprepoznavnejši jugoslovanski arhitekti in kiparji, kot so Bogdan Bogdanović, Edvard Ravnikar, Vojin Bakić, Dušan Džamonja in mnogi drugi. Ti so namesto režimske simbolike v svojih stvaritvah prepletali sodobnost, preteklost, mistiko, elemente antičnih nekropol, etnografijo in prostorsko poetiko.

.

Več pa tule: LINK