Statistika

Potovanje po Gruziji in Armeniji v nekaj številkah....:

8428 km opravljenih po kopnem

200 ur preživetih na raznoraznih prevoznih sredstvih

42 dnevno potovanje

15 različnih prenočišč, hotelov, guesthousov

Balkan express

Še zadnje dejanje potovanja. Pot domov. In to ne navadna pot. Ampak z vlakom iz Istanbula vse do Ljubljane. Žal Orient express ne vozi več. Obstaja pa neka skrajšana verzija Beograd - Istanbul oz. Balkan express. No, je obstajala, ker so sedaj direktni vlak ukinili. Škoda. Ta vlak sem doživel štirikrat in je bil res doživetje. Vsi lokalci, popotniki, pokrajina, infrastruktura, zgodbe, prečkanje mej...

Progo v Turčiji obnavljajo, tako da so nas naložili na avtobus in odpeljali do meje z Bolgarijo. Tu se že začne komedija. Dan prej so mi na okencu zagotovili, da dobim karto na busu do Sofije. Prišparam si ravno dovolj turških lir za to karto, tako da drugega denarja pri sebi razen 100 dolarskega bankovca nimam. Na busu pa presenečenje. Karto se da kupit le do meje. Ok, pač se sprijaznim, da bom težave reševal na meji. Upam na kak bankomat oz. da mi nekako rata zamenjat teh 100 dolarjev. Pridemo na mejo, na Kapikule, kjer nas ob dveh ponoči odložijo na železniški postaji. Noben nič ne reče kako in kaj, tudi noben ne govori angleško, da bi ga lahko karkoli vprašali. Čakamo nekaj ur, spimo po tleh, se dolgočasimo. Končno pride bolgarski avtobus. Bolj jajca kot bus. Nas pobere in pelje naprej v Bolgarijo. Na busu niso pobirali nobenega denarja, preverjali nobenih kart. Super. En problem manj. Po nekaj urah vožnje nas odložijo na železniški postaji sredi ničesar in tam je čakal vlak. Na vlaku spet ni noben preverjal kart. Kul. Vlak nas pelje do nekega mesta v Bolgariji, od koder pa moramo kupiti karto za Sofijo. Ampak tokrat ni bilo več skrbi, ker smo le prišli do bankomatov.

Na poti se spoprijateljim s tremi Američani. Potujejo po Balkanu. Dva pa bosta nadaljevala celo v Ukrajino od tam pa naprej v Gruzijo. V Sofiji sledi prestopanje na vlak za Beograd in celodnevno čakanje nanj. Z Nemko Lou se sprehodiva skozi mesto, greva nekaj pojest. Jaz pa se potem še nekaj dni sprašujem, zakaj za vraga se večina popotnikov ustavi v Sofiji za dan ali dva, skoraj nihče pa v Ljubljani. Kdor je videl Sofijo ve, da tam ni nič za videt. 

Sledi še zadnji del in sicer vožnja do Beograda. Spalnik, ki si ga delim z Lou, ter še z nekaj popotniki. Avstrijec, Perujka, itd. V Beogradu grem na čevape, srečam se s Sergiom, ki sem ga spoznal v Iranu... Nato pa še zadnjih nekaj ur vožnje do Ljubljane. Sem bil pa zelo negativno presenečen na železniški postaji v Beogradu. Če je nekoč vozilo več vlakov dnevno za Ljubljano, danes vozi samo en vlak. Tako da ti nekaj ur čakanja za prestopanje ne uide. Prav tako treba čakati v Sofiji. Pa na meji med Turčijo in Bolgarijo. Pa nekje sredi Bolgarije se spet prestopa in čaka na vlak. Pot Ljubljana - Istanbul, ki je nekoč trajala 35 ur, danes tako traja 48 ur. Polno prestopanj, čakanj. S tem je žal izgubila nekaj svojega čara.

Istanbul

Iz Batumija sem vzel direktni avtobus do Istanbula. Prvotni plan je sicer bil, da bi ostal še nekaj časa v Turčiji, morda potoval ob Črnem morju ali pa ob Sredozemski obali... Ampak je bila Gruzija tako pozitivno presenečenje, da sem namesto desetih dni tam ostal kar cel mesec. In časa za Turčijo je zaradi tega zmanjkalo. Sem se pa ustavil v Istanbulu. Tokrat jubilejnih desetič - če štejem le vse obiske, ko sem v mestu preživel vsaj en dan... Kar je bilo za videti sem videl že večkrat. Tako da sem tokrat v mestu predvsem užival. Čaj in šiša zvečer. Čez dan pa obiščem nekaj svojih klasičnih trgovin. Kupim nekaj kave, vanilije, nekaj baklav, itd. Vmes pa sem se sprehajal po mestu in namesto mošej, muzejev, bazarjev, itd, sem probal poslikati ljudi, življenje, vrvež.

Batumi

Kar je Soči za Rusijo, to je Batumi za Gruzijo. Letoviško mesto ob Črnem morju, kjer Gruzijci in Rusi preživljajo svoj dopust. Ampak roko na srce, mesto ni nič posebnega. Nekaj starejših stavb, v ozadju le teh pa je zraslo par modernih stolpnic. In ena je res bizarna. Bela stolpnica, ki ima malo pod vrhom zlat prater oz. zabaviščno kolo z osmimi kabinami. Kaj za vraga?!  

Nedaleč stran pa se nahaja pravo zabaviščno kolo in tam se tudi začne znamenita batumijska plaža. Nekaj kilometrov dolga plaža z promenado, bari, restavracijami, raznimi vodnimi skuterji, živalski vrt z ogromnim bazenom, itd. Meni bolj zanimiva zadeva pa je bilo dolgo pristanišče. Pa ne toliko zaradi ladij, ampak zato, ker je to bilo zbirališče za ljudi in predvsem za ribiče.

Sam sicer nisem imel namena priti v Batumi. Je več razlogov. Če želim na morje je toliko boljših krajev kot Batumi. Potem te modernizacije mest v teh bivših republikah Sovjetske zveze so mi daleč od simpatičnih. In še vročina v Batumiju je neznosna. 

A iz Vardazie je neka bližnjica do Batumija, po kateri naj bi vozile mašarutke. Moj plan je namreč bil, da je Vardazia zadnja stvar v Gruziji, preden grem v Istanbul. In zakaj bi se vračal v Tbilisi, če grem lahko po bližnjici v Batumi in od tam direkt v Turčijo, ki je le 20 km stran. Tako bi prihranil nekaj časa, predvsem pa bi manj časa preživel na mašarutkah in busih. No, na koncu ni bilo bližnjice, ker je cesta zaprta in namesto treh ur smo se vozili osem ur. Skoraj nazaj do glavnega mesta, nato pa čez pol države do Batumija.

Se moram pa opravičit še paru iz Rusije, s katerim smo bili zmenjeni za večerjo. Pa sem se zataknil v neki lekarni in sem seveda zamudil na dogovorjeno mesto. Nismo pa si izmenjali kontaktov razen naslova mojega bloga. Tako da sta očitno pač se naveličala me čakati.... :)

Vardzia

Jamski samostan Vardzia oz. jamsko mesto Vardzia je prav poseben kulturni simbol za Gruzijce. Zgrajen v 12. stoletju in na svojem vrhuncu je tu živelo 2000 menihov! Samostan je ogromen. Ogromna južna stena je visoka preko trinajst nadstropij. Najdemo lahko preko 400 sob, 13 cerkva in celo 25 vinskih kleti. Samostan je preživel kasneje potres in napad Perzijcev. Danes v samostanu živi pet menihov.

Nedaleč stran se nahaja še en jamski samostan. Veliko manjši, a še zmeraj ogromen. Stena se odpira proti severu, a njena oblika je amfiteatralna, torej stena gleda tudi proti vzhodu in zahodu in tako lovi sonce. Takoj ob vhodu so jame, v katerih v tem samostanu danes živi prav tako pet menihov. Ko se vzpneš, prideš na plato, v steni pa je le del prezbiterija, ker cerkev je bila porušena v potresu. Nato se vzpneš po steni na vrh, kjer se v vertikalni steni na majhni polički nahaja cerkvica.

jamski samostan s cerkvico na vrhu

cerkvica

menih

Mtskheta

Ob sotočju rek Mtkvari in Aragvi, 15 minut ven iz Tbilisija, leži mesto Mtskheta. Za Gruzijce je Mtskheta sveto mesto in center njihove pravoslavne Cerkve. Tu so leta 317 sprejeli krščansko vero. V mestu najdemo ženski samostan, kjer mi niso pustili slikat. Nedaleč stran pa stoji ogromno katedralo znotraj obzidja. Katedrala je eden izmed najlepših spomenikov njihove arhitekture. Zgrajena je bila v 11. stoletju na temeljih cerkve iz 4. stoletja. Tloris ni tipičen grški križ, ki ga najdemo praktično pri vseh cerkvah na Kavkazu, ampak je tloris bazilike. A tudi ta ima za osnovo grški križ iz katerega se je bazilika potem razvila.

Na hribu s prelepim pogledom na sotočje rek in mesto Mtskheta pa se dviga najbolj sveti kraj za Gruzijce - Samostan Jvari. Na tej lokaciji je misijonarka Nino leta 317 spreobrnila kralja Miriana v krščansko vero. Mimogrede, Nino je verjetno najbolj priljubljeno žensko ime v Gruziji. Na mestu starega poganskega templja so postavili lesen križ. In kasneje je tu na koncu 6. stoletja zrasla današnja cerkev, ki je danes zelo priljubljen kraj za romarje.

Katedrala Svete Trojice

Največja cerkev v Gruziji je katedrala Svete Trojice v glavnem mestu Tbilisi. In da bi malo videl, kako potekajo obredi pri pravoslavcih, sem obiskal to katedralo na nedeljo. Ogromno uporabljajo dišave, duhovniki so obrnjeni cel čas proti oltarju, del maše preživijo v prezbiteriju, ki je ograjen in s tem fizično in vizualno ločen od ostalega dela cerkve.

A pri vsem skupaj sem imel tudi veliko sreče. Naletel sem na neko večjo slovesnost, pri kateri so bili vojaki, njihovi poveljniki, mašo pa je vodil patriarh gruzijske Cerkve Ilija. Patriarh je za pravoslavce podobno kot za katolike papež. Nimajo enega voditelja, ampak ima vsaka pravoslavna država oz. Cerkev svojega. Tako da sem imel res srečo, ker verjetno ga ne moreš videti ravno vsak dan.

duhovnik pri blagoslavljanju vernikov

patriarh Ilija

Stalinov muzej

Po Tushetiju sem se odpravil nazaj v Tbilisi. Ker pa je tam zelo vroče, sem preživel še en dan v Telaviju. Pa še nekaj čudnega sem pojedel/popil. Posledica so bile vsem znane težave, tokrat v paketu z bolečim trebuhom. Družina pri kateri sem bil mi je prijazno pomagala. Med drugim so mi za zajtrk pripravili zelo lahek a okusen obrok - kuhan krompir v oblicah, ajdova kaša in domači čaj.

Ko sem se vrnil v Tbilisi, sem odšel na enodnevni izlet v mesto Gori, ki leži uro vožnje ven iz Tbilisija. Gori je slaven zaradi tega, ker je to rojstni kraj Stalina. V mestu najdemo njegovo rojstno hišo z muzejem. Postavitev muzeja in njegove rojstne hiše je zelo tipičen primer časa in politike, v katerem je nastalo vse skupaj. Zradirali so ogromen del mesta, da so naredili dobesedno bulvar do njegove majhne rojstne hišice. Hišico so prekrili z ogromnim nadstreškom, za njem pa postavili muzej.

Skozi muzej nas pelje vodička in nam razlaga razne zgodbe iz življenja Stalina. Bil je večkrat zaprt, bal se je letenja, po smrti so naredili dvanajst posmrtnih mask, itd... Morda meni najbolj zanimiva zgodba pa je bila, da je imel nesrečo s konjsko vprego, zaradi česar je njegova leva roka krajša. To je zelo redko videno na slikah. V sedečem položaju je to težko opaziti. A ko je stal je krajšo roko uspešno skrival tako, da jo je imel v žepu ali pa je imel obe roki za hrbtom ali pa je desno dlan imel pri prsih v plašču. Nekaj slik s krajšo roko pa vseeno obstaja in eno sem prilepil spodaj.

Muzej pa je pred nekaj leti dobil tudi sobo, ki omenja negativno stran Stalina. Pred ogledom sem pričakoval, da bo temu namenjeno en lep del muzeja, ker pač je toliko negativnega o njem. A očitno časi še niso dovolj zreli. Tako je v muzeju le mala sobica pod stopnicami, nekaj slik, nekaj ruskih napisov, ena celica iz zapora in to je potem tudi to. Presenetil me je še podatek, da so iz zaporov po njegovi smrti spustili preko 1,2 milijona političnih zapornikov! Res ogromno.

Ker se je Stalin bal letenja je po svetu potoval z vlakom, tudi v Teheran in na konferenco na Jalto.  Zato stoji pred muzejem tudi njegov vagon. Neprebojen vagon, s tušem, jedilnico, sejno sobo, itd, težak kar 83 ton..! Je pa Stalin kljub Strahu nekajkrat le letel.

muzej, pred njim nadstrešek...

...in pod nadstreškom rojstna hiša Stalina

soba z diplomatskimi darili, jugoslovanskega nisem našel

vodička

na sliki je lepo vidna krajša leva roka

...število izpuščenih zapornikov po smrti Stalina....

Stalinov vagon