LMB 2016

Vsako leto skavti tradicionalno vikend pred božičem nesemo Luč miru iz Betlehema (LMB) na Kredarico. To je plamen, ki ga prižgejo v Betlehemu in ga pred božičem nesejo v mnoge države po svetu. Skavti prinesejo plamen v svoje domače kraje, kjer na na raznih sprejemih LMB razdelijo med ljudi. Tako lahko pred božičem na marsikaterem oknu vidimo goreti belo svečko.

Pred leti je padla tudi ideja, da ta plamen nesemo na Kredarico, kjer imamo najvišje ležečo kapelo v Sloveniji. Ko sem prvič slišal za to odpravo, imaš seveda veliko pomislekov, strahu, itd. Plamen se nese na Kredarico konec decembra, torej v času, ko je v gorah že veliko snega. Prve asociacije so tako snežni plaz, zdrs, itd, torej same nevarne situacije, ki pozimi prežijo v gorah, zato je pri marsikomu v začetku prisoten nekakšen strah. A ko ti razdelijo opremo, pokažejo osnovno rokovanje z njo, povedo malo o gorah, snegu, itd....in seveda, ko prehodiš zimsko pot do Kredarice, vidiš, da imajo gore pozimi še večji čar in lepoto, kot poleti. Enostavno te zasvojijo. 

Nekaj dni po prvem mojem zimskem pohodu v gore sva z bratom za 1. januarja že letela na Krn. Odlična začetniška tura iz planine Kuhinja, sploh ker je bilo malo snega (začel se je šele uro hoje nad Kuhinjo), sneg že dobro predelan, pot do vrha pa je bila shojena. In tako se je začelo. Kmalu Begunjščica, nato Triglav, itd... Vpisal sem se v alpinistično šolo, kjer sem osvojil nujno potrebna znanja, za varno hojo v gore.

Zadnja leta je zima res skromna. Tako smo lani LMB nosili po kopnem terenu in v kratkih rokavih, jaz celo v kratkih hlačah. Letos je bilo podobno - skromna zima, a nekaj snega se je le našlo nad 2000 m. Bili smo kar velika skupina osemindvajsetih skavtov. Štirje, ki imamo izkušnje, smo se zvečer pred sončnim zahodom povzpeli še na Triglav. Nebo je bilo tako čisto, da smo lahko s prostim očesom videli ladje v Tržaškem zalivu! Ob prelepem pogledu pa smo uživali še v zadnjih sončnih žarkih v Sloveniji tistega dne.

Sled naših luči na grebenu. foto: Matic Bartol

Mont Blanc

Sicer se je vse dogajalo že pred točno enim mesecem nazaj... Po povratku domov je padla ideja, da gremo na najvišji vrh Alp. Ker smo še bolj zelenci, smo si izbrali najlažjo pot za vzpon, tako imenovano Gouter route. Po zbiranju osnovnih informacij, smo samo še čakali na lepo vreme. In ob prvi lepi napovedi, smo se brat Urban, Luka in jaz odpravili proti Chamonixu oziroma sosednji vasi Les Houches. Prvi dve uri vzpona smo si skrajšali z gondolo, nato pa nadaljevali do koče Gouter na višini 3817m, kjer smo prenočili. Noč je bila zelo kratka, pa ne samo zaradi vstajanja ob treh zjutraj, ampak tudi zaradi glavobola, ki je bil verjetno posledica višine. Po bornem zajtrku se je v soju lučk odpravila skoraj celotna koča proti vrhu. Sam sem kar jamral zadaj in bil tako vseskozi kot nekakšna ročna zavora. Sem pač arhitekt, ki cele dneve preživi pred računalnikom ali pri rezlanju maket :) Tako da čas za kake hribe najdem le nekajkrat letno. Ampak, nam je uspelo in po petih urah smo bili na vrhu. Nekaj fotk, potem pa hitro nazaj proti dolini. Na vrhu je namreč res pihalo. Ker gondole ne bi več ujeli, pa tudi utrujenost in neprespanost naredita svoje, smo si na višini 3150m, pri koči Tete Rousse, postavili šotor, pretopili nekaj vode, ter prenočili. Pa navsezadnje, prenočevanje v gorah je mnogo lepše, kot nekje v nekem kampu sredi vasi.

pristop

čez tole steno...na vrhu že vidna koča Gouter

Chamonix v dolini, koča Midi na vrhu

koča Gouter 3817m

greben

koča Gouter

ob 5h zjutraj...karavana lučk proti vrhu

bivak na 4362m

razgledni

po grebenu na vrh

na vrhu

na vrhu

sestop

razgledi

naš šotor na 3160m

zahod

sestop v dolino

Irska

Pred nekaj meseci smo bili s faxom na ekskurziji po Irski. Včasih, na nekaterih ekskurzijah, dan za dnevom gledaš samo stavbo za stavbo. Pozabiš pa na deželo kjer si, na ljudi, na njihovo kulturo, naravo, itd, uglavnem na en kup stvari, ki so dejansko vplivale na vso arhitekturo, ki jo hodimo gledat... In se včasih vprašam, kako potem lahko razumeš neko stavbo, če sploh ne poznaš dežele v kateri si...? 

Tako da Irska je bila ena res taka fajn ekskurzija....poleg arhitekture smo videli tudi nekaj zgodovine, narave, ljudi, jedli dobro hrano, pili odlično pivo... Naredil sem tudi nekaj analognih slik, ki sem jih ravno pred kratkim razvil...