Balkan express

Nič, punca je šla proti domu z letalom, sam pa na vlak na tako imenovani Balkan express, ki vozi med Istanbulom in Beogradom. Progo so nekaj popravljali, tako da nas prvo uro pelje avtobus. Ko prispem na vlak, dobim v kupeju za cimre pet umazanih tipov. K sreči potem izstopijo v Sofiji in do Beograda preživim sam v kupeju. Žal pa sem ob prihodu v Beograd zamudil zadnji vlak za Ljubljano. Moram preživeti noč v Beogradu, tako da razgrnem armič na eni izmed klopc na peronu, zlezem v spalko, svoje stvari dam pod klopco in nato probam malo zaspati. Zjutraj pa na vlak za Ljubljano.

Istanbul

Po 27 urni vožnji prispem v Istanbul. Na letališču počakam punco, nato pa naslednjih nekaj dni preživiva z ogledovanjem mesta, raziskovanju bazarjev, uživanja ob hrani, itd... Sam pa sem bil primoran zaviti tudi v kakšno trgovino, ki jih sam kot moški obiskujem le ko kaj rabim :) En dan sva se namenila tudi na otoke južno od mesta - Prince islands. Ogromno ljudi, ogromno restavracij, vse plaže so ograjene in plačljive, na samih otokih pa ni kaj za videti. Stran vržen dan. In če ste tudi vi imeli namen obiskati te otoke - NE.

.

Van

Nazaj v Turčiji. Še do mesta Van, kamor sem moral iti po daljši poti. Krajša čez mesto Hakkari trenutno ni mogoča. Dan prej se je namreč zgodil napad na vojake in mesto je zaprto za tujce. Samo mesto Van je čist običajno turško mesto. Se pa ob mestu nahaja jezero, otok z armensko cerkvico, grad, itd. Hkrati pa je mesto tudi izhodišče za potovanja okoli, ker se nahaja kar nekaj gradov v tem delu Turčije.

grad Van

razgled na jezero

Guli ali Beg

Med bivanjem v vasici Almadi se odpravim na izlet do kanjona Guli ali Beg na vzhodu Kurdistana. Potovanje poteka sila preprosto. Postaviš se ob cesto in z dvignjeno roko štopaš avtomobile. Avtomobili ustavijo zelo hitro in četudi ne pelje v tvoj kraj, te pelje vsaj del poti. Nekateri pričakujejo nekaj denarja v zameno, spet drugi te peljejo zastonj.

Pokrajina pa je naravnost čudovita! Do kanjona prispem pozno zvečer. Ustavim se v lokalu, kjer nakupim nekaj vode. Ena izmed družin me povabi na čaj. Poiščem kraj za spanje. Odidem nekaj sto metrov ob cesti, kjer najdem potko, ki se vzpne po kanjonu navzgor. V trdi temi plezam čez skale in iščem čim bolj raven prostor za spanje. Na eni izmed polic postavim samo notranji šotor, toliko da imam mir pred komarji in ostalimi žuželkami. Noč je jasna in polna utrinkov oz. solz svetega Lovrenca. Vsakoletni avgustovski pojav, ko Zemlja leti skozi ostanke kometa.

Zjutraj se zbudim v lepo sončno jutro, pogled na kanjon je čudovit. V lokalu pri cesti pa mi pripravijo manjši zajtrk, ki je seveda spet darilo :)

pokrajina

moje prenočišče

kanjon Guli ali Beg

Almadi

Iz Dohuka se odpravim v idilično vasico Almadi, ki leži na vrhu mizaste gore. Stvari pustim v hotelu v sosednji vasi, nato pa se sprehodim do vasice Almadi. Ustavi mi voznik, ki sicer ne zna angleško, ampak me vseeno zapelje do vasice. Pokaže, če sem lačen, pravim da sem, in ustaviva se v restavraciji. Naroči mi nekaj hrane, nato se poslovi. Ko želim plačati, pravijo da je vse plačal že voznik! Grem skozi vas in naletim na domačina Sihada. Povabi me na čaj. Doma pri njem me streže cela družina. Mama, oče, njegove sestre in on. En čaj se zavleče v kosilo. Ko zve, da spim v hotelu v sosednji vasi, greva tja po stvari, da bi spal pri njih. Gostijo me tri dni. Vse tri dni jem kot kralj. Zadnji dan se jim začne ramadan, torej post čez celi dan. Prosil sem jih, da ne pripravljat hrane zame, da bom spoštoval njihov praznik. Ampak kljub temu dobim na mizo pojedino. Ko pojem pridejo oreščki. Ko pojem oreščke pride lubenica... 

vas Almadi

običajni obrok

gostitelj in jaz

Dohuk

Na potovanju sem pred letom dni srečal avstrijski par, ki je potoval po Iraku in sicer po severni pokrajini Kurdistan. Moja prva reakcija je seveda bila, če sta malo nora. Ampak to je bilo dovolj, da sta v meni sprožila neko zanimanje za to območje. Po hitrem brskanju za osnovnimi informacijami sem spoznal, da je iraški Kurdistan popolnoma varna regija. Imajo svojo vojsko, svojo policijo, svoj jezik, svojo oblast, so Kurdi in ne Arabci, itd. So kot nekakšen ''state'' znotraj Iraka. Vizo dobiš v nekaj minutah na meji in velja zgolj za to regijo.

Prečkanje meje je zanimiv dogodek. Mejo lahko prečkaš le z vozilom. In ko te avtobus odloži na meji, si moraš poiskati vozilo za čez mejo. Pridružim se skupini ljudi, ki prav tako išče prevoz čez. Kmalu najdem avto in sledi prečkanje meje. Na turški strani me sprašujejo kaj bom tam počel, ker tam itak ni nič. Na iraški pa samo vprašanje kam grem in dobim vizo takoj v pasport. 

Prispem v mesto Dohuk na severu Kurdistana. Zamenjam nekaj denarja. Nato pa se lotim iskanja hotela. Ker je zelo vroče in sem žejen, želim kupiti vodo. Vzamem plastenko v trgovini, želim plačati, a denarja ni želel sprejeti. Zaželi mi dobrodošlico v Kurdistanu, pravi da sem njegov prijatelj in da je voda darilo. Kul. Grem do hotela, ki je bolj luknja kot hotel. Nato pa krog po mestu. Najprej na tržnico po nekaj hrane, kejr se zgodba z vodo ponovi. Vse kar želim kupit, mi podarijo kot darilo. Želim kupiti še stisnjen sveži sok in zgodba se ponovi. Noro prijazen folk..!

Gorenje :)

tržnica

vsi povezani

Kurdistan

Kahta leži na robu nemirne turške pokrajine Kurdistan. Moja želja je bila se malo peljati čez te kraje ter skočiti še v Irak in sicer v iraški Kurdistan. Mesta so med sabo povezana z minibusi, razdalje niso najmanjše, tako da kar traja, da kam prideš. Iz Kahte najprej do prestolnice te regije in središče kurdskega upora mesta Diyarbakir. Od tam naprej v Midjat, pa naprej v Širnak. Od tu do iraške meje, ter za teden dni v Irak in spet nazaj v Turčijo. Do mesta Van sem želel iti čez mesto Hakkari, kjer pa se je žal zgodil napad na turške vojake in mesto je bilo za tujce zaprto.

Ker sem se vseskozi samo premikal iz mesta v mesto, časa sem imel bolj malo, imam zgolj nekaj slik iz te pokrajine.

prečkanje reke Eufrates

Širnak

pokrajina

vojska na vseh strateških položajih

Nemrut

Iz Turkmenistana sem zaradi manjših težav z vizo za Iran moral vzeti letalo do Istanbula. V Istanbulu sem šel z metrojem direkt na glavno avtobusno postajo, po turško otogar. Tam sem hodil od okenca do okenca in spraševal za avtobus do mesta Kahta. Našel sem ga v nekaj minutah, kupil karto in počakal na odhod. To pišem zato, ker marsikdo zgublja čas s tem, da gre najprej v center Istanbula in tam iščejo avtobusne agencije. Če ostaneš v Istanbulu oz. kateremkoli mestu več dni, potem greš do agencije, da ti vse uredi. Če pa v mestu samo prestopaš pa je velikokrat najlažje, da greš kar na otogar. 

Iz Istanbula sledi 19 urna vožnja do Kahte. Mesto je izhodišče za goro Nemrut, verjetno ena izmed bolj znanih turističnih krajev v Turčiji - za Istanbulom in Kapadokijo. V Kahti sem se najprej spogajal za prevoz na goro. Nekaj časa sem zavračal vse ponudbe. Ko pa je nekdo prišel do mene s polovično ceno od vseh ostalih, pa sem le klonil. Pridružil sem se manjši skupini turistov. Frančišek in Fračiška iz Italije. Japonec. Jordanski par. Američan. Prijetno popoldne z ogledom večih arheoloških krajev okoli gore Nemrut. Večer pa smo počakali na sami gori pri sončnem zahodu. Malo oblačno vreme, ampak vseeno čudovito. Tu so se naše poti ločile, ker sam sem želel prenočiti na vrhu gore, zjutraj pa vstati za sončni vzhod.

Gora Nemrut je na vrhu pravilni stožec. Na vzhodni in zahodni strani se nahajajo ''glave''. Dejansko je to bila neke vrste grobnica, ki jo je zgradil kralj Antiokus leta 62 pr. n. š. On sedeč v prestolu v sredi, obdan pa z raznimi bogovi, levi in orli. Zaradi potresa so glave popadale dol, tako da danes stojijo pred prestoli.

Zjutraj sem vstal za sončni vzhod misleč kako bom sam užival na vrhu gore. Ampak tam se prikaže skupina vsaj 100 turistov. Poslika predvsem sonce in sebe v neumnih pozah - kot da je sonce v Italiji kaj drugačno. Po kake pol ure, ko je svetloba najlepša, pa so se vsi ti turisti že odpravili z gore. Ostanem sam, malo uživam v razgledu. Poslikam glave in se počasi odpravim proti šotoru. Za v dolino pa izštopam italjanski par, ki z najetim avtom potuje po vzhodni Turčiji.

okoliška arheologija

Nemrut ob sončnem zahodu

moja skupina

množica zjutraj

neumne poze

stožec, prestoli pred njim in glave pod prestoli

razgled

Ashgabat

Prestolnica Turkmenistana Ashgabat. Najbolj nenavadna prestolnica kar sem jih videl do sedaj. Zgrajena iz belega marmorja in zlatih kupol. Po mestu se vsepovsodi pojavlja Turkmenbaši.  Na vsakem vogalu stoji kak policaj. In vseskozi imaš občutek, da ti sledijo. V mestu je prepovedano kaditi (kar mi je zelo všeč). Bazar pa je zaradi svoje čistosti in sterilnosti kar malček dolgočasen.

bazar

predsedniška palača

gledališče

bazar

pri prodajalcu preprog

Turkmenbaši

Mimo Turkmenistana pa ne moremo brez omembe njihovega pokojnega predsednika Turkmenbašija. Bil je eden izmed najbolj avtoritativnih in najbolj zanimivih diktatorjev na svetu. Slednje predvsem zaradi vseh njegovih domislic. Na oblast se je povzpel še v času Sovjetske zveze, po njenem razpadu pa si je s plebiscitom podalšal mandat do leta 2002. Za je glasovalo kar 99,9% ljudi.

Po vsej državi so visele njegove slike, postavljali so njegove kipe. V prestolnici stoji na ogromnem podstavku njegov zlati kip, ki se obrača proti soncu. Na trgih so obesili velike zaslone, kjer so predvajali njegovo podobo, njegove misli, predvsem pa misli iz Ruhname. To je knjiga, ki jo je napisal Turkmenbaši. V njej je zgodovina in moralni nauki, kako morajo živeti. Knjigo so brali v šolah, v mošejah, po televiziji, itd. V  vaseh so celo zaprli knjižnice, ker tako ali tako ljudje nič ne berejo oz. če berejo, naj berejo samo Ruhnamo. 

Sredi puščave je začel graditi enega največjih umetnih jezer na svetu. Ukinil je javno zdravstvo, za zdravje ljudi pa zgradil stopnice na hribe, da bi ljudje laufali gor in dol in bili tako bolj zdravi. Najdaljšo različico so morali enkrat letno preteči vsi javni uslužbenci. Po sebi in svojih sorodnikih je poimenoval mesece in dneve. Mesto ob morju je poimenoval po sebi. Zgradil je prestolnico iz belega marmorja in zlatih kupol. Prepovedal je potovanje ljudem po državi. Itd itd.

Umrl je leta 2006, a kljub temu marsikdo pravi, da še zmeraj vlada iz groba.

jumbo plakat

v osrednjem parku

video zasloni na osrednjem trgu

zlati kip Turkmenbašija z knjigo Ruhnamo

zlati kip na vrhu se obrača proti soncu

Mary in Merv

Iz severa države sem imel let do prestolnice Ashgabat. Želja je bila, da bi šel po kopnem in se ustavil še pri kraterju Darvaza. V 70ih letih so tu Rusi iskali plin. Pod težo opreme so se tla udrla v ogromen krater poln plina. Plin so prižgali, češ da bo hitro pogorel, oni bodo pa dobili opremo ven. A 40 let kasneje ogenj še zmeraj gori. Žal mi je agencija za ta krater želela zaračunati dvojno ceno, tako da sem moral iti na letalo.

V Ashgabatu se mi je pridružil Michael iz Kanade, s katerim sva skupaj z agencijo odšla proti vzhodu, proti mestu Mary. Mesto nič posebnega. Leži pa poleg kraj Merv, kjer se nahaja kup arheoloških ostankov. Merv leži ob oazi in ob starodavni Svileni cesti

Prve omembe datirajo že v 3. tisočletje pred našim štetjem. Iz 7. stoletja pred našim štetjem je trdnjava, ki so jo zgradili Perzijci. V stoletjih po tem so se v mestu in v regiji menjavali Arabci, Perzijci, Turki, v 12. stoletju pa je bilo mesto na svojem vrhuncu in največje mesto na svetu. A v začetku 13. stoletja je invazija Mongolov mesto porušila in pobila vse prebivalce. Po nekaterih podatkih je bilo pobitih preko milijon ljudi, tudi otroci in ženske. Vsak mongolski vojak pa naj bi pobil med 300 in 400 ljudi. Mesto si je kasneje opomoglo, a dokončno je bilo porušeno v 18. stoletju s strani šaha iz Bukhare.

Po tako bogati zgodovini pričakuješ, da boš videl ogromno. A žal je od nekoč veličastnega mesta ostalo le nekaj ostankov. Mavzolej v katerem je pokopan edini turški sultan, ki ima grob izven Turčije. Ostanki perzijske trdnjave, ter vzpetina, ki poteka kot obris po pokrajini in je bila to nekoč mogočno obzidje mesta. In to je to.

trdnjava

pred mano rob vzpetine, nekoč obzidje mesta

mavzolej