Tadej Bolta, popotnik, potovanja, potopisna predavanja

Mesto Chandigarh je odličen primer moderne arhitekture. Uspešen eksperiment, ki je rezultat vizije prvega indijskega premierja in francosko-švicarskega arhitekta Le Corbusierja z njegovo ekipo. Leta 1947 je provinca Punjab razpadla na vzhodni indijski del in zahodni pakistanski del, glavno mesto Lahore pa je ostalo v Pakistanu. Ob razpadu province Punjab je v Indijo prišlo ogromno beguncev. Indijski del Punjaba je zato potreboval novo prestolnico. Naloga je bila zaupana ameriškemu arhitektu Albertu Mayerju, a je leta 1950 umrl v letalski nesreči. Tako je Le Corbusier na temeljih Alberta Mayerja in njegovega sodelavca Matthewa Nowickija nadaljeval z načrtovanjem mesta Chandigarh - nove prestolnice indijskega dela province Punjab. Mesto je bilo končano leta 1960. Leta 2016 je bil Chandigarh vpisan tudi na UNESCO-v seznam svetovne dediščine.

Zasnova urbanizma mesta je pravilna mreža, ki jo sestavljajo sektorji dimenzij 800 krat 1200 metrov. Vsak sektor je nekakšna zaključena celota. Poleg stanovanj so v sektorju tudi trgovine, šola, parki in manjša bolnišnica. Prebivalci imajo tako vse dnevne stvari znotraj sektorja. Vsak sektor prečka običajno ena cesta, ki ima šikano oz. ovinek, da se zmanjša hitrost prometa. Ostale ceste so zgolj ringi znotraj sektorja, kar pomeni da so namenjene le prevozu domov. V stanovanjskih soseskah zato praktično ni nobenega prometa. Celotni sistem cest oz. ulic je Le Corbusier razdelil v sedem nivojev. Prvi nivo so glavne ceste, ki tvorijo mrežo celega mesta, drugi nivo so ceste, ki prečkajo sektor, itd vse do sedmega nivoja, ki so peš poti.

Le Corbusier je mesto zasnoval kot nekakšen živ organizem. Na severu Capitol Complex (vladni kompleks), ki predstavlja glavo telesa. Center mesta predstavlja srce, vse javne površine in parki so pljuča telesa, ceste predstavljajo žile in industrijski predeli predstavljajo ude telesa.

Glava telesa oz. Capitol Complex je Le Corbusierjev najbolj prepoznavni del mesta. Sestavljen je iz treh objektov. Sodišče, parlament in bivalni objekt. Objekte ločuje ogromen prazen trg, ki vse skupaj zaokroži v res lepo kompozicijsko celoto. Na sredini trga stoji spomenik Open Hand (odprta roka), simbol mesta Chandigarh. Predstavlja idejo mesta Chandigarh - odprta roka, ki daje, odprta roka, ki sprejema. Capitol Complex je s svojo dimenzijo nekakšno nasprotje zasnovi ostalega dela mesta. Zato je ločen z manjšo vzpetino imenovano Geometric Hill (geometrijski hrib), ki je nastal zaradi izkopa zemljine. Ob vzpetini se nahaja še Tower of Shadows (stolp senc), ki je nekakšen raziskovalni objekt. Ima štiri stranice, severna je prazna (sonce ne sije iz severa), ostale tri pa so sestavljene iz različnih horizontalnih ali vertikalnih lamel. Te so postavljene tako, da v poletnem času zastrejo vso direktno sončno svetlobo.

Sodišče sestavljata dva betonska volumna s pisarnami, ki sta ločena s tremi vertikalnimi slopi. Pobarvani so v zeleno, rdečo in rumeno barvo - tri osnovne barve, ki jih Le Corbusier pogosto uporablja. S tem vhod v stavbo dobi še dodatno monumentalnost. Sodišče se tako na nek način odpira na trg, k ljudstvu. Čez celoten kompleks je poveznjena streha, ki je simbol zaščite oz. pravice za ljudi. Zanimiv je tudi parlament. Prosti odprti tloris v katerega je vstavljena zaprta dvorana. Povedano drugače - parlament je kubus. Vanj je vstavljen stožec v katerem je dvorana. Ta stožec je na vrhu prirezan in se odpira proti trgu, proti ljudstvu.

Središče mesta je njegovo srce. Tu se nahaja center s trgi, avtobusna postaja, vladne pisarne, trgovski kompleksi, kino, itd. Večina stavb je zasnovanih kot štiri etažni objekti, ki imajo v pritličju trgovine, v nadstropjih banke in pisarne. Vse skupaj v neko celoto poveže nadstrešek, ki ustvarja nekakšne atrije med samimi stavbami. Srce mesta ni zaživelo v celoti, kot je bilo načrtovano. Ker ima vsak sektor neke svoje trgovske površine, včasih tudi neke kulturne vsebine, je sam osrednji trg v centru mesta Chandigarh verjetno prevelik. Prebivalci so si spontano izbrali le del tega trga, kjer se družijo in preživljajo svoj prosti čas. Ta del je poln trgovin, uličnih prodajalcev hrane, čistilcev čevljev, itd itd. Ostali del trga je mesto duhov - stavbe so zapuščene, pod nadstreški se zadržujejo brezdomci.

Bivalni predel Chandigarja je bil zasnovan predvsem s strani sodelavcev arhitekta Le Corbusierja. Ob prometnih cestah, ki ločujejo sektorje, so hiše obdane z zelenim obročem in odmaknjene za zidom. Vsaka hiša ima manjši vrt in vsaka soseska svoje igrišče. Ob robu nekaterih naselij se nahajajo trgovine in s tem še dodatno odmaknejo hiše od prometnih cest in hrupa. V sredini naselja se nahaja šola. Ko vidiš tloris teh sektorjev morda na prvi pogled vse skupaj deluje zelo sterilno, enolično. A so zeleni pasovi ob glavnih cestah različno široki in s tem naredijo glavne prometnice asimetrične. Prostori med objekti so zmehčani z zelenjem, parki in igrišči. V nek zelo organiziran tloris je tako vnesen organiziran nered, ki naselja s tem naredi prijetnejša za bivanje.

Indijska družba je žal še zmeraj razdeljena po kastah oz. danes predvsem na bogate in revne. Chandigarh ni pri tem noben izjema. Sektorji na severu mesta, blizu Capitol Complexa, so tako namenjeni bogatejšim. Ti so veliko obstoječih objektov podrli in si zgradili nove vile brez kakršnegakoli razmisleka ali spoštovanja do zasnove mesta. Pomembno je le, da vila že navzven pokaže bogastvo njenega lastnika. V sektorjih, kjer živijo revnejši prebivalci, so nekateri objekti dobili nove fasade, dozidave, nadzidave. Razni trgovski kompleksi so se napolnili z reklamami in klima napravami, a so v svojem bistvu ohranili svojo prvotno zasnovo.

Celotno mesto Chandigarh prečka manjši potok. Ob njem se nizajo različni tematski parki - park vrtnic, japonski park, športnih kompleks, itd. Ti zeleni prostori so pljuča tega mesta. Zanimiv park najdemo na severu mesta in ni del zasnove tega mesta. Nik Chand, vladni uslužbenec, je v svojem prostem času in popolni tajnosti od leta 1957 ustvarjal park oz Rock Garden (skalni vrt) poln različnih skulptur, ambientov, atrijev, prehodov... Zbiral je različne odpadne materiale kot so krožniki, steklenice, keramiko, kozarce, umivalnike, itd in jih uporabljal kot glavni gradbeni element. Vrt je dejansko črna gradnja in prvih osemnajst let nihče ni vedel zanj. Ko so vrt leta 1975 odkrili, je vrtu grozilo uničenje. A Nik Chand je na svojo stran pridobil javnost. Leta 1976 je vrt postal javni prostor in danes vrt obišče okoli 5.000 obiskovalcev na dan.

Vrt je sestavljen iz treh delov. Starejša dva dela sta nizanje manjših prostorov z različnimi ambienti. Najbolj zanimiv je del, kjer se nahajajo nekakšne skupine različnih bitij. Psi, ljudje, ovce, jeleni, itd. Tretji del vrta je novejši in še zmeraj nastaja. V tem delu sem dobil občutek, da so umetniku zaradi medijske prepoznavnosti, ki je prišla s prvima dvema deloma parka, zrasli apetiti. Morda se motim in tretji del vrta nastaja kot samostojna ločena celota. Zasnovana je kot ogromen prazen prostor, ki ga obkrožajo tribune in arkade. Me pa nekoliko vse skupaj spominja na Gaudija.

Mesto Chandigarh ni tipična Indija. Mesto je čisto z mirnimi soseskami, urejenim prometom in zaradi ogromno zelenja nimaš občutka, da se nahajaš v mestu. Chandigarh je večinoma zanimiv le za arhitekte, ki si pridejo pogledat, kako neke ideje, o katerih razpravljamo večinoma le na fakulteti, dejansko delujejo v realnosti. Čeprav v mestu živi okoli milijon prebivalcev, tega zaradi sektorjev ne občutiš. Vsak sektor je manjše mesto zase. Kako so sektorji znotraj organizirani, kako se potem sektorji med sabo povezujejo, kako vse skupaj v celoto povežejo zelene površine, vladni kompleks, trgi, javni programi, itd bi lahko prenesli v merilo praktično vsakega mesta. Morda je nek podoben, a veliko manjši primer modernega mesta naša Nova Gorica.

V Chandigarhju sem preživel tri dni. Mesto je zame verjetno največji muzej na svetu. Žal je ta muzej popolnoma neorganiziran za turistične obiske. Z iskanjem na google maps sem najprej našel muzej Le Corbusierja in info točko, kjer trikrat na dan organizirajo ogled po Capitol Complexu. V naslednjih dnevih sem severno polovico mesta večinoma prehodil in enostavno zavil v vsako javno zgradbo. Tako sem obiskal Fakulteto za umetnost in praktično identično Fakulteto za arhitekturo. Ogledal sem si tudi Filozofsko fakulteto, Fakulteto za gradbeništvo, Muzej umetnosti, Arhitekturni muzej, avtobusno postajo, srce mesta s trgovskimi centri, itd. Stanovanja sem žal videl le pročelja, a sem vseeno imel nekaj sreče, ker me je eden izmed UBER voznikov povabil k sebi. V Capitol Complex pa žal zaradi obiska ministrov nisem imel vstopa, tako da sem videl vse skupaj le z osrednjega trga.