Tadž Mahal

Ko je leta 1631 pri porodu štirinajstega otroka umrla Arjumand Banu Begum, je njen mož, mongulski šah Džahan, dal zgraditi mavzolej pri mestu Agra. Gradnja se je začela naslednje leto, končana je bila leta 1653. Tadž Mahal je izjemen primer mogulske arhitekture, ki je mešanica perzijske, otomanske, indijske in islamske arhitekture.

Tadž Mahal se nahaja južno od mesta Agra, mesto s svojimi vrtovi pa se je razvijalo na obeh straneh reke Jamune. Tadž Mahal je razdeljen na več delov. Na desnem bregu reke so vrtovi. Na levem ploščad, na katerem je grobnica, džamija in džavab. Nato pa se v osi pred grobnice zvrstijo vrtovi, pomožne grobnice, bazar in vrt mesečine. Vse je zasnovano v stilu perzijske arhitekture. Simetrična zgradba s kupolo in ivani, pred njo vrt in elementi vode.

Tadž Mahal zaradi svoje zgodbe velja za nekakšen spomenik ljubezni. Za romantičen kraj za zaljubljene. In večina, ki je ta kraj obiskala, nam zmeraj pokaže enake fotografije. Centralni pogled na Tadž Mahal in njegov odsev v vodi pred njim. Nekatere bolj neumne fotografije prikažejo še turista, kako drži konico kupole. Moja želja ni ta, da bi prikazoval izkrivljeno stanje tega kraja - zgolj centralni pogled na grobnico, brez turistov, smeti itd... Moja želja je prikazati dejansko stanje. Na tisoče turistov znotraj Tadž Mahala in na kupe odpadkov okoli. To je realnost tega kraja, ki ni prav nič romantična. In to je tudi realnost Indije. Žal (ali pa na srečo) jo veliko turistov ne doživi tako. Ko jih izpred hotela in skoraj do vrat Tadž Mahala pripelje avtobus, se morajo samo še sprehoditi pet minut. Na tej poti je nova ulica polna trgovin, spominkov in restavracij. Kot da nebi bil v Indiji.

Okoli Tadž Mahala se nahaja kar nekaj zanimivih lokacij. Na zahodni strani je krematorij, kjer se družine poslavljajo od svojih pokojnih. In brez problema lahko narediš nekaj fotografij. Ko stopiš do vode, te pričaka celotna obala smeti, umazana voda in nekaj potepuških psov. Nad vsem se dviga kupola grobnice. Ob obali je nekaj manjših templjev in v enega izmed teh sem bil povabljen. Sveti mož oz. baba me je bil izjemno vesel, dobil sem blagoslov, povabil me je na čaj, nato še na zajtrk. Vse zastonj. In take pristne gostoljubnosti sem bil res vesel. Ni kot baba iz Varanasija, ki najpej igra neko gostoljubnost, nato ti pritisne piko na čelo in zanjo zahteva denar.

Prvo popoldne sem šel v izvidnico na desni breg reke. Želja je bila, da bi naredil nekaj fotografij  ob reki z odsevom Tadž Mahala. Žal je dostop do reke zaprt s strani vojske. Nekje sem zasledil, da zaradi varnosti, a resnica je verjetno ta, da je zraven vrt, za katerega moraš plačati vstopnino. Vrt žal ne pride do reke, zato je obisk le tega morda malo razočaranje.

Drugi dan sem si zgodaj zjutraj ogledal Tadž Mahal, čez dan sem preživel v mestu Agra v raziskovanju tržnice in mošeje. Pozno popoldne sem šel zopet čez reko v iskanju motivov Tadž Mahala. Prečkal sem železniški most in se takoj spustil do reke. Reki sem sledil v smeri grobnice, a ne preblizu, ker nisem želel imeti problemov z vojsko. Žal sem bil predaleč za željene posnetke. Nekako sem se sprijaznil, da mi ne bo uspelo narediti nekaj dobrih fotografij, a včasih moraš samo nekoliko počakati. In tako sta se pojavila dva domačina, ravno dovolj, da sem dobil nekaj fotografij, ki so morda nekoliko drugačne, kot jih poznamo iz dobrih primerov, po katerih se zgleduje veliko fotografov oz. popotnikov. Če želite videti primere dobrih fotografij Tadž Mahala, pogooglajte za fotografom Steve McCarry.