petek, 24. november 2017

Varanasi - reka Ganges

Po slabih štirih mesecih potovanja čez Azijo, po prečkanju Avstrije, Poljske, Belorusije, Rusije, Mongolije, Kitajske in Nepala sem prispel v Indijo. Moja želja potovanja po kopnem do izbrane države mi je tokrat res popolnoma uspela. Kljub nekaj smole prve dni, me je kasneje vseskozi spremljala sreča. Odprli so mejo med Tibetom in Nepalom tik pred mojim prihodom, vreme sem praktično vseskozi imel lepo, zdravje mi še vedno služi.

Za prvo mesto Indije bi si težko izbral večji kulturni šok, kot je Varanasi. Kljub temu, da človek pričakuje umazanijo, smeti, smrad, kaos na cestah, revščino, itd, te obseg vsega vseeno preseneti. Za promet na cesti se zdi, da pritiskajo na hupo samo takrat, ko jo želijo izklopiti. Smeti so povsod. Celo na terasi hostla, kjer je prostor za druženje, se osebju ne zdi nič kaj takega, da je terasa polna smeti. Kanalizacija se pogosto zliva kar čez ulice ali po stopnicah v reko Ganges. Smrad te pričaka na vsakem koraku, pa ne samo zaradi 'nadzemne' kanalizacije, ampak tudi zato, ker je vsak zid stranišče oz. pisoar.  Svoje doprinesejo še njihove krave, ki po mestu puščajo kupe iztrebkov.

Človek se vsega hitro navadi in začne počasi odkrivat Varanasi, ki je sveto mesto štirim religijam. Tu bom izpostavil le dve. Budizem. Nedaleč stran od mesta Varanasi je imel svoj prvi javni nastop Buda. In Hinduizem. V mestu Varanasi si vsak vernik želi umreti in biti upepeljen. Pepel pa po upepelitvi stresejo v reko Ganges, ki je sveta reka in upodablja boga Ganga. Kopanje v reki jih očisti grehov in osvobodi iz cikla življenja in smrti. Isto velja za pepel, ki ga stresajo v reko, da je to osvoboditev iz cikla življenja in smrti za pokojnika.  Verjamejo, da je reka zaradi svojih svetih lastnosti zelo čista.

No, resnica o čistosti reke je daleč od tega. Reka je milo rečeno umazana. V njo se stekajo industrijski odpadki, kanalizacija, notri pristane na kupe smeti in navsezadnje tudi ogromno pepela, ki nastaja zaradi kremiranja umrlih. Domačini so zelo veseli, če se v reki skopaš in ne razumejo, da je reka (za nas) umazana. Celo malo so užaljeni, ko jim to omeniš. Turisti, ki zberejo pogum in se v reki skopajo, poročajo o težavah s kožo, driski, itd. Na reki naletiš tudi na bizarne prizore, ko stresajo pepel v reko, nekaj deset metrov naprej pa v reki perejo oblačila. Doživel sem tudi precej žalosten prizor, ko je mimo mene priplavalo truplo majhnega otroka...

Ker je Varanasi sveto mesto se vanj zgrinjajo verniki iz vse Indije. Indija je ogromna in raznolika država, zato si na bregovih reke lahko priča različnim obredom, molitvam, ritualom in daritvam. Praktično povsod ob reki se nekaj dogaja. Sam sem običajno poiskal enega izmed obredov in opazoval. Najlepše je zjutraj, ko si na stopnicah ob reki in pred sabo opazuješ sonce, ki vzhaja. Ljudje se kopajo v reki, na stopnicah prižigajo sveče, na terasi skupina vernikov daruje svoje darove bogovom. Čarobno.

Kot sem že omenil v enem prejšnjih postov me morda hinduizem ni tako navdušil, kot budizem. Indijo dojemam kot nek prostor, kjer je zmeraj veliko vsega. Ljudi, kulture, hrane, hrupa, baru, itd itd. Tako je tudi pri veri. Imajo preko 300 milijonov bogov. Obredi so nasičeni z daritvami, molitvami, rituali, različnimi glasbili. Tolko je vsega, da lahko znova in znova odkrivaš nove podrobnosti. Hkrati pa... Saj je zanimivo, ampak na trenutke je vsega enostavno preveč. Kot bi jim manjkal nek občutek ali neka točka, kjer se je treba ustaviti. Ko poslušaš molitve in ves hrup z gasbili tako čisto razumeš, da je Varanasi ena izmed svetovnih prestolnic hašiša. Enostavno ga rabiš, da iz hrupa nastane glasba, čeprav samo podzavestno :)






















Ni komentarjev:

Objava komentarja