petek, 22. september 2017

Wang Shu

V mestu Hangzhou deluje odlični kitajski arhitekt Wang Shu, ki je leta 2012 prejel tudi najvišje arhitekturno priznanje Prizkerjevo nagrado. Zaradi svojega način dela in filozofije je blizu tudi nam, našemu razmišljanju, naši šoli in navsezadnje tudi načinu in filozofiji pri našem delu.

Wang Shu se pri svojih delih opira na lokalno okolje, tradicijo in naravo. Ta način razmišljanja je morda na Kitajskem zapostavljen, morda celo preziran, ker stremijo proti zahodu oz proti temu, kar mislijo, da je trenutno moderno. Ampak s tem okolje, v katerem gradiš tako arhitekturo,  izgublja na svoji identiteti. Na nek način brišeš oz prekrivaš svojo zgodovino in tradicijo.

Pri opiranju na tradicijo ne gre za to, da boš kopiral staro arhitekturo, ampak gre za to, da jo najprej poskušaš razumeti. V stoletjih ali tisočletjih se neke stvari niso razvile, ker so bile poceni, enostavne za gradnjo, itd, kar je danes žal merilo, ampak so izhajale iz lokalnih danosti materialov, svetlobe, bivalnih potreb, vere, kulture... Atrij v kitajski arhitekturi razumem kot element, ki ne samo da daje svetlobo hodnikom, ki so okoli njega, ampak preko njih pripelje svetlobo tudi prostorom, ki jih hodnik napaja. Tako prostori dobijo tako osvetlitev z ulice kot osvetlitev z atrija. Atrij in prostore okoli njega pa omejujejo le leseni paneli, ki se odpirajo. Na tak način hiša postane en velik fluiden prostor, ki si ga po potrebi lahko spreminjamo in prilagajamo. Vsaka kitajska hiša ima tudi vrt. In ko se ti hiša preko atrijev odpira na vrtove, postane hiša paviljon sredi zelenja. 

In to je tisto, kar želimo, da se prenaša na sodobno arhitekturo. Kampus v mestu Hangzhou je en tak lep primer. Sodoben objekt, ki predvsem po dimenziji in programu težko sledi neki tradiciji. Ampak če tradicijo razumemo, lahko neke principe uporabimo na zelo sodoben način. Celoten kompleks potopljen v zelenje, atriji, ki so očiščeni nekega tradicionalnega kitajskega ornamenta, a ohranjajo vse ostale glavne lastnosti. Fluidni prostor, ki preko klančin, odprtin, atrijev prehaja prosto po objektu. Omeniti treba še materiale, ki so lokalni, a jih skupaj zlaga drugače. S tem jasno pokaže, da je objekt nastal v nekem drugem času. Vse skupaj včasih poveže tudi s čisto sodobnimi elementi, kot so betonske lamele, klančine, itd.

Če povzamem. Čeprav gradi zgradbe, o njih še zmeraj razmišlja kot o hiši. Ker ko razmišljaš o hiši, si bližje vsakdanjemu življenju. In to je pomembnejše, kot arhitektura sama. Morda je to tudi razlog, zakaj potujem oz zakaj bi moral vsak potovati. Ne gre se zato, da bi si samo ogledovali stavbe (oz turistične znamenitosti), ker navsezadnje to lahko pogledaš v knjigi. Gre se zato, da enostavno raziskuješ in doživljaš ljudi, hrano, naravne danosti in kako se vse to odraža v njihovi kulturi, umetnosti in arhitekturi. In to je mnogo pomembnejše, kot zgolj poznavanje vseh imen arhitektov in primerov na pamet, kar je žal tudi pogosta praksa na naši fakulteti. Širine s tem pač ne dobiš.

---

Kampus Xiangshan, Kitajska akademija za umetnost, Hangzou













                                                   

Zgodovinski muzej Ningbo












Ni komentarjev:

Objava komentarja