torek, 12. marec 2019

Upper Nigger national park

Gvineja ima nekaj lepih parkov, ki imajo ogromen potencial. Res lep je park Ziama, kjer sva se želela ustaviti, a na koncu sva se skozi samo peljala in ob tem občudovala veličastna tropska drevesa. Da sva našla samo nekoga, ki je za park Ziama pristojen in nama da neke osnovne informacije, je trajalo ure. Podobno je tudi s parkom Upper Niger (zgornji tok reke Niger).

Vstop v park je ob mestu Faranah. Porabila sva uro ali dve, da sva našla pisarno, kjer lahko kupiva karte in dobiva vodiča. Ko to pisarno najdeva, v njej ni osebe, ki bi nama lahko pomagala, ker je šla molit. Ko se le pokaže, je malo zmeden, kaj midva sploh želiva. Angleško seveda ne razume. Po nekje štirih urah nama uspe pojasniti, da želiva v park, tam prespati in da potrebujeva kupit karte in vodiča.

Vodiča pobereva po nekje 30km vožnje po slabi cesti. Nadaljujemo proti manjšemu zapuščenemu kompleksu, kjer prenočimo. Cesta je na trenutke res slaba. Ker imamo pred seboj dolgo pot, naslednje jutro startamo v trdi temi. Cesta je po vsakem prevoženem kilometru slabša, a vodič je prepričan, da nam bo uspelo. Kljub temu, da je kombi zelo visok, vseskozi drsamo po tleh. Nekajkrat se z iskanjem boljše linije res zelo nagnemo, drugič nam pot prekriža podrto drevo, itd. Dvakrat tako nasedemo, da moramo kopati. Ko kopljemo drugič, se z Natalijo odločiva, da gremo naprej peš. V bližnji vasi najdemo dva motorja, s katerima prevozimo zadnjih 10km. Pot je res obupna. Skale, globoke kolesnice, pesek. Nekako neverjetno je, da smo prišli s kombijem tako globoko v park.

Ob prihodu v center, ki pomaga šimpanzom, so bili obiska malo presenečeni. Odrezani so od zunanjega sveta, zato jim nihče ne more sporočiti, da prihajajo turisti. Turistov pa praktično ni in ko pridejo, nekako zmotijo dnevno rutino, ki jo imajo znotraj centra s šimpanzi.

Center ima 63 šimpanzov in večina jih je imela travmatično izkušnjo s človekom. Nekatere so želeli izvozit na Kitajsko kot hišnega ljubljenčka, nekaterim so pobili starše ali druge sorodnike zgolj zaradi trofeje ali spominka. V Afriki je veliko Kitajcev in ko se vračajo domov, si pač zaželijo spominek. Šimpanzi živijo v skupinah in hierarhija med njimi je točno določena. Ko ti vzameš iz skupine nekaj šimpanzov, ta skupina lahko hitro razpade. Šimpanzi, ki ostanejo sirote ali ki jih najdejo pri tihotapljenju pa je zelo težko vključit nazaj v neko skupino. 

V centru dela nekaj lokalcev in skupina francoskih prostovoljcev. Šimpanzi živijo v večjih ogradah, ki so obdana z visoko električno ograjo. Teh ograd je več, odvisno od tega, kako se šimpanzi med seboj razumejo, kakšne starosti, so, itd. Nekateri so zaradi travmatične izkušnje s človekom do turistov zelo nezaupljivi. Nekateri celo mečejo kamne vanje, zato se ograji ne smeš približati. 

Mladiči živijo v manjših kletkah in imajo dnevne sprehode s prostovoljci po okolici. Ko enkrat odrastejo, jih preselijo med odrasle šimpanze. Izhodov tam ni več, zato kdaj kakšen šimpanz pobegne, a ne daleč, ker poznajo okolico iz sprehodov, ki jim je domač okoliš. Pa še bližina centra je za njih nekakšna 'cona udobja'. Nekateri se po nekem času sami vrnejo nazaj v ogrado, druge ujamejo. Nekaj skupnosti, ki so jih ustvarili znotraj centra so že uspešno vrnili v divjino na območja, kjer so šimpanzi že (skoraj) izginili. Nekaj posameznih pa so spustili med različne skupnosti, a je žal velikokrat to neuspešno. Šimpanza skupnost ne sprejme vase ali pa se mu enostavno toži po centru in najde pot 'domov' oz. nazaj v center.













Ni komentarjev:

Objavite komentar