Ker je potovanje skozi Gvinejo šlo malo hitreje od pričakovanj, sva začela razmišljati, da bi za nekaj dni skočila še v Gvinejo-Bissao. Vizo pridobiš v nekaj minutah v Zigoinchurju, nato pa imaš še nekaj ur vožnje do prestolnice Gvineje-Bissao. No, vsaj mislila sva tako.
Na meji najprej srečava Fritsa, Nizozemca, ki se je iz Evrope v Afriko pripeljal z Mercedesom E-klase letnik 1996. Neuničljiv avto. Skupaj nadaljujemo proti glavnemu mestu, ki je oddaljen nekje dve uri vožnji. A celotno pot nas ustavlja policija - vsaj desetkrat v manj kot 100km. Nekaj govorijo o tem, da moramo plačati za nekakšen žig, ki ga rabimo in jaz bi to tudi plačal, ker se mi res ne da prerekat zaradi enega ali dveh eur. A Frits in Natalija se upreta. Nekaj se menimo, Frits stalno pojasnjuje, da ne rabimo nič plačat in po nekaj časa vsak policist popusti. Najlažje pa se je narediti malo neumnega. Uporabljati moraš samo angleščino, katere ne razumejo niti besede. Pot se tako namesto iz nekaj ur zavleče na cel dan.
Druga težava je cesta. Vsakič ko se cesta spusti na nivo mangrovov postane popolnoma luknjasta. Nekje te luknje krpajo domačini, ki nato stojijo na cesti z vrvico in te želijo ustaviti, da jim plačaš nekaj denarja.
V Gvineji-Bissao ni načeloma nič, razen nekaj rajskih plaž. Mene te nekako ne zanimajo, pa navsezadnje gremo tudi v Senegal, kjer bomo na plažah preživeli skoraj deset dni. Ima pa Gvineja-Bissao rajske otoke, ki so praktično edina turistična točka. A problem teh otokov je, da nanje vozi trajekt ob petkih dopoldne, nazaj pa ob nedeljah popoldne. Vse ostale dni so dostopni samo s čolnom po ceni 300 eur. In seveda smo trajekt zamudili, tako da bodo otoki počakali do naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar