ponedeljek, 10. september 2018

Sodelavci

Gradbišče je bila ena taka res posebna izkušnja - ne zgolj zaradi gradnje in vseh problemov, ki smo jih imeli, ampak predvsem ker smo bili med ljudmi. Šola stoji zraven vasi Brufut in hitro se je razširil glas, da dvanajst tubapov (belčkov) nekaj počne na eni izmed parcel. Tako smo vseskozi imeli neko družbo. Za otroke smo bili prava atrakcija. Na gradbišče so prihajali z nami in ga zapuščali z nami. Veseli so bili praznih plastenk, plezali so po ograjah in lestvah, bosi so tekali po gradbišču...

Nekaj otrok je prišlo na gradbišče vsak dan, zato smo jim podelili vzdevke. Bili so nekakšni naši supervisorji, ki so spremljali vsak naš korak, včasih celo malo preblizu, ker se je enkrat eden izmed tamalih nasadil na neko železo. Rana na nogi je bila kar grda, zato smo mu plačali pot v bolnišnico in zdravnika, katerega pa verjetno ni videl, ker je denar oče porabil raje za kaj drugega....

Otroke smo občasno tudi vključili v delo. Tako so nekaj brusili, barvali, nosili vodo, pospravljali po gradbišču... Prinesli smo jim nekaj zvezkov, majic in oblek, igrač ter dresov hrvaške nogometne reprezentance, ki so bili zaradi svetovnega prvenstva v nogometu še kako aktualni.

Najbolj sem bil pa vesel tega, kako so nas lokalci sprejeli v njihovo skupnost. Vsak dan so nam prinašali sveže mange, proti koncu nam je ena izmed družin kuhala res okusna kosila. Sosedje so nam pomagali vleči vodo iz vodnjaka, neki drugi sosedje so nam dali elektriko za na gradbišče. Skoraj vsak dan nas je kdo prišel pogledat in nam povedat, da je vesel, da se nekaj dogaja za njihovo skupnost.











Ni komentarjev:

Objava komentarja