sobota, 11. oktober 2014

Balkan express

Še zadnje dejanje potovanja. Pot domov. In to ne navadna pot. Ampak z vlakom iz Istanbula vse do Ljubljane. Žal Orient express ne vozi več. Obstaja pa neka skrajšana verzija Beograd - Istanbul oz. Balkan express. No, je obstajala, ker so sedaj direktni vlak ukinili. Škoda. Ta vlak sem doživel štirikrat in je bil res doživetje. Vsi lokalci, popotniki, pokrajina, infrastruktura, zgodbe, prečkanje mej...

Progo v Turčiji obnavljajo, tako da so nas naložili na avtobus in odpeljali do meje z Bolgarijo. Tu se že začne komedija. Dan prej so mi na okencu zagotovili, da dobim karto na busu do Sofije. Prišparam si ravno dovolj turških lir za to karto, tako da drugega denarja pri sebi razen 100 dolarskega bankovca nimam. Na busu pa presenečenje. Karto se da kupit le do meje. Ok, pač se sprijaznim, da bom težave reševal na meji. Upam na kak bankomat oz. da mi nekako rata zamenjat teh 100 dolarjev. Pridemo na mejo, na Kapikule, kjer nas ob dveh ponoči odložijo na železniški postaji. Noben nič ne reče kako in kaj, tudi noben ne govori angleško, da bi ga lahko karkoli vprašali. Čakamo nekaj ur, spimo po tleh, se dolgočasimo. Končno pride bolgarski avtobus. Bolj jajca kot bus. Nas pobere in pelje naprej v Bolgarijo. Na busu niso pobirali nobenega denarja, preverjali nobenih kart. Super. En problem manj. Po nekaj urah vožnje nas odložijo na železniški postaji sredi ničesar in tam je čakal vlak. Na vlaku spet ni noben preverjal kart. Kul. Vlak nas pelje do nekega mesta v Bolgariji, od koder pa moramo kupiti karto za Sofijo. Ampak tokrat ni bilo več skrbi, ker smo le prišli do bankomatov.

Na poti se spoprijateljim s tremi Američani. Potujejo po Balkanu. Dva pa bosta nadaljevala celo v Ukrajino od tam pa naprej v Gruzijo. V Sofiji sledi prestopanje na vlak za Beograd in celodnevno čakanje nanj. Z Nemko Lou se sprehodiva skozi mesto, greva nekaj pojest. Jaz pa se potem še nekaj dni sprašujem, zakaj za vraga se večina popotnikov ustavi v Sofiji za dan ali dva, skoraj nihče pa v Ljubljani. Kdor je videl Sofijo ve, da tam ni nič za videt. 

Sledi še zadnji del in sicer vožnja do Beograda. Spalnik, ki si ga delim z Lou, ter še z nekaj popotniki. Avstrijec, Perujka, itd. V Beogradu grem na čevape, srečam se s Sergiom, ki sem ga spoznal v Iranu... Nato pa še zadnjih nekaj ur vožnje do Ljubljane. Sem bil pa zelo negativno presenečen na železniški postaji v Beogradu. Če je nekoč vozilo več vlakov dnevno za Ljubljano, danes vozi samo en vlak. Tako da ti nekaj ur čakanja za prestopanje ne uide. Prav tako treba čakati v Sofiji. Pa na meji med Turčijo in Bolgarijo. Pa nekje sredi Bolgarije se spet prestopa in čaka na vlak. Pot Ljubljana - Istanbul, ki je nekoč trajala 35 ur, danes tako traja 48 ur. Polno prestopanj, čakanj. S tem je žal izgubila nekaj svojega čara.






Ni komentarjev:

Objava komentarja