Pot po Namibiji sem načrtoval malo drugače, kot jo opravi večina turistov. Ideja je bila, da se odpeljemo nekoliko bolj proti severu do vasi Purros. Od tu po ozkem kanjonu reke Hoarusib do obale (ja, tu smo 'malo' kršili našo pogodbo o rentanju avtov). To je območje slonov, ki se po kanjonih premikajo med obalo in notranjostjo. Malo smo upali, da bomo imeli srečo in jih videli. Pred nami sta bila dva dneva vožnje. Cesta postaja slabša in slabša, pokrajina pa navdušuje. Srečamo nekaj žiraf, peljemo se čez oranžno ravnico Giribes, ki se nenadoma kot morje pojavi sredi vseh hribov.
Ko prispemo do kanjona, si nakupimo zaloge vode. Želja je, da prespimo nekje v kanjonu in se naslednji dan zapeljemo do morja. Že po nekaj prvih metrih vožnje se nam na obraze razlije nasmeh. Vozimo se malo po slabih kolesnicah, malo po reki, malo po pesku, malo po mivki. Kanjon je na nekaterih mestih širok samo nekaj metrov. Sonce začne počasi zahajati, večerna svetloba in prah pa fotografije naredita še lepše. Ustavimo se, da poiščemo kraj, kjer bomo prespali, a takoj najdemo stopinje od leva. Obrnemo in se peljemo ven iz kanjona v kamp v prvi vasi :)
Naslednje jutro nam domačini za nadaljevanje poti predlagajo, da nadaljujemo po kanjonu, a v obratni smeri, v notranjost, češ, to je bližnjica. Takoj ko zapeljemo v kanjon, se eden od avtov zakoplje (pozabil izkopit stabilizacijo vozila). Porabimo eno uro, da ga spravimo iz peska. Vožnja, ki sledi, pa je najbolj razburljiva vožnja v mojem življenju. Dejansko je to bila off-road vožnja, kjer smo sledili kolesnicam predhodnjih avtomobilov ali pa iskali prehode med kamni po strugi reke. Srečamo nekaj žiraf, postavimo avto na tri kolesa, zavijemo v napačno dolino, nekaj kratkih odsekov prevozimo celo tako, da imaš glavo zunaj in gledaš kolo, kje se pelje med skalami... Za 60km smo tako porabili pet ur!
Ni komentarjev:
Objavite komentar