Proti Nepalu

Zadnja dva dneva v Tibetu smo preživeli zgolj v vožnji proti meji z Nepalom. Pot je malo daljša, ker bližnji mejni prehod še ni odprt zaradi uničene ceste ob potresu dve leti nazaj. Kljub sami vožnji pokrajina ne razočara. Dopoldne smo pri vožnji iz baznega tabora Everesta videli štiri osem tisočake (Makalu, Lhotse, Everest, Cho Oyu), popoldne smo videli še dva - Shishapangma in Manaslu.

Ceste na Kitajski strani so praktično vse nove. Le en odsek smo morali narediti po makadamu, ker je cesta, kjer se gre običajno, prav tako uničena od potresa. Predzadnji dan dosežemo našo najvišjo višino 5236 m pri prečkanju prelaza. Nato sledi samo še dolg spust proti Nepalski meji, ki je slabe štiri km nižje. 

Ko prestopimo mejo pa kot bi prišli v drug svet. Na kitajski strani je ogromen objekt, ki želi pokazati moč Kitajske. Kitajski del mostu je obnovljen. Medtem pa na nepalski strani tri barake, most pa sesut, zato so čez njega položili še en jekleni most, ki vodi do kitajske polovice mostu. Cesta prav tako katastrofalna. Makadam, skale, nobenih ograj. Pisarna, kjer dobimo vizo, se nahaja nekje 2 km naprej. 

Morda še za vse, ki potujete v Tibet. Vzeli so mi tri Lonely Planet vodiče. Kitajsko, ker je notri narobe prikazan Tajvan, ki je po mnenju Kitajcev del Kitajske. Indijo, ker je narobe zarisana meja z Kitajsko. In Nepal, ker je notri v knjigi omenjen Dalaj Lama (naslovnico s sliko Dalaj Lame sem predhodno že odstranil). Ko sem jim omenil, da je na Kitajskem bilo zmeraj vse brez problema in da celo lahko kupiš te knjige v Pekingu, so mi samo odgovorili, to je Tibet, je drugače kot Kitajska.

Shishapangma

Manaslu

edini odsek kitajske ceste, ki je bil slab

v Nepalu