Peking 1.del

Po mesecu in pol potovanja sem dosegel enega večjih mejnikov tega potovanja. Za mano je namreč Trans-Sibirska železnica (varianta do Pekinga). Epsko potovanje, ki je verjetno na listi želja mnogim. Morda so bila sicer pričakovanja večja, da bo narava bolj raznolika, da bo več druženja v kupejih, itd. Ampak kljub temu sama dimenzija poti, nova izkušnja in nekaj krajev, kjer sem se ustavil (sploh Mongolija), naredita to potovanje epsko.

Prihod v Peking ni bil najbolj prijazen. Dež. In to celi dan na polno. Je pa dež poskrbel, da je bilo nebo naslednji dan modro, kar zaradi onesnaženja v Pekingu ni ravno pogost pojav. Pred prihodom na Kitajsko so me opozarjali, da bo povsod mrgolelo Kitajcev. Gneča, sploh v Prepovedanem mestu, je bila neskončna. Nekako sem se bolj sprehodil skozi in vihal nos. Samo Prepovedano mesto pa tudi ni naredilo nekega vtisa name. Ko vidiš prvo palačo so vse ostale več ali manj iste.

Ima pa mesto nekakšen svoj čar. Res da je gužva in da ti morda grejo Kitajci v začetku malo na živce, sploh ker so tako vozniki kot pešci kokoši brez glave, ki samo rinejo naprej in se ne ozirajo na druge + vsak drugi pešec gleda v mobitel. Ampak se hitro navadiš, utrip mesta te potegne vase in nato samo še uživaš. Probavaš ulično hrano, njihove ledene čaje, našel sem malo pivovarno z odličnimi pivi. En ljubših krajev mi je bil Tempelj Lama. Ogromen kompleks s templji, atriji in verniki, ki v spokojnosti darujejo svoje molitve in prižigajo dišeče palčke.

V prihodnjih objavah še nekaj o modernem Pekingu, Poletni palači in morda tudi nekaj nasvetov o uporabnih aplikacijah.