Planiranje potovanj

Kako si splanirati potovanje? Ubistvu nevem. Imamo različno dolge dopuste, različne želje, različne načine potovanj, različne standarde, različne karakterje, itd itd. Tako da ni nekega univerzalnega načina, kako si splanirati potovanje. Lahko pa napišem nekaj besed o tem, kako si potovanja planiram sam.

Sam sem zelo brezskrben, lahko bi rekli flegma, glede vsega. Ne kompliciram in sem prilagodljiv. Ne rabim rezervacij prenočišč, ne rabim do dneva ali celo do ure natančnega plana, ne zanima me čisto vsak kamen, muzej, hiša, ki je v vodiču. Enostavno kupim letalsko karto, plačam zavarovanje, spakiram in grem na pot. Če si naredim nek plan, je to v večini primerov le neka zelo osnovna pot.
.

z vlakom do Irana

Na svoji listi želja imam kar nekaj držav. Pakistan, Eritreja, Etiopija, Afganistan, Indija, Kongo, Mongolija, Namibija, itd. Iščem države ali predele v državah, ki še ne poznajo množičnega turizma. Hkrati me vsaka izmed teh držav pritegne zaradi zgodb, ki sem jih slišal. Zaradi člankov, ki sem jih bral. Zaradi oddaj, ki sem jih gledal. Zaradi predavanj, ki sem jih poslušal. Torej imam neke osnovne informacije o državi, kaj me zanima in kam želim iti. V Pakistanu si želim peljati po Karakoram highway, ki slovi kot najlepša gorska cesta na svetu. Vmes je pred leti zaradi plazu nastalo še veliko jezero dolgo 60km, ki ga z avtom prečkaš na splavu. O Eritreji mi je razlagal Danec, ki me je gostil v Južnem Sudanu. Prestolnica Asmara je kot italijansko mesto iz 50ih let. Do morja vodi najvišja delujoča parna lokomotiva na svetu. Ob meji z Etiopijo leži puščava, kjer so barve in vzorci bolj živi, kot tisto jezero v Yellowstonu. O Etiopiji sem poslušal predavanje o cerkvicah Koptov, ki so vklesane visoko v gorah. V Afganistanu obstaja verjetno eden najlepših krajev na svetu Band-e Amir. Turkizna jezera obdana z rumenimi klifi. Popotniki so mi kazali slike ljudi, ki imajo prelepe oči vseh možnih baru. Na vlaku sem nekoč srečal Švicarko, ki je potovala skozi Afganistan, kjer jo je gostila družina - zaklali so edino kokoš, ki so jo imeli, da so pogostili svojo gostjo. Iz Indije imam nekaj kontaktov, ki jih moram obiskati, hkrati pa bi zelo rad videl Kašmir. Kongo bi rad prepotoval po reki Kongo s čolnom, podobno kot sem Južni Sudan. Zadeva me je navdušila, ko sem videl tole galerijo link

Podobno je bilo za države, ki sem jih že prepotoval. O Iranu mi je zgodbe razlagal voditelj pri skavtih, kako je po kopnem potoval do tja. O Afriki sem bral knjige, gledal oddaje, bral razne bloge. O Jemnu sem poslušal govorice o mestu iz zgodb o tisoč in eni noči, čudovitem otoku Sokotra, zelenih terasah v gorah. Armenija je vsaj meni kot neka mistična dežela, ki je zaradi tega mikavna za popotnike.
.

Sanaa - mesto iz zgodb o tisoč in eni noči

Izbira cilja je na koncu odvisna od časa, ki mi je na voljo, od cene letalskih kart, itd. Karte redko kupim več kot mesec dni v naprej. Nazadnje ko sem bil v Iranu sem jo kupim nekje deset dni prej. Med brskanjem za letalskimi kartami za Maroko sem iz radovednosti preveril še relacijo Munchen - Teheran. Ven mi vrže povratno karto za 160 eur! Samo vprašal sem v službi, če lahko grem za dva tedna, kupil karto in si uredil vizo. To je to. Podobno je bilo z Jemnom. Poleti sem prišparal nekaj denarja, zato sem šel preverjat različne destinacije koliko so kaj letalske karte. Najdem enosmerno za Jemen za 300 eur. Nisem dosti premišljeval, samo kupil sem karto. Kako bom prišel nazaj, s tem si bom belil glavo kasneje. Imel sem pa okvirno idejo, da z avtobusom in z vlakom - torej po kopnem.

Vodič prvič večinoma odprem šele na letališču. Ko sem šel v Ugando, sem si prve plane delal na avtobusu iz Tanzanije v Ugando. Lani sem potoval v Gruzijo, o kateri nisem vedel ničesar. Prve plane sem si delal na letališču v Istanbulu.  Ne da sem si samo delal plane, celo prvič sem prebiral, kaka država je Gruzija in kaj lahko od nje sploh pričakujem. Na koncu me je tako navdušila, da sem namesto desetih dni v Gruziji preživel kar cel mesec.

Marsikdo bo rekel, da je škoda, če potujem v državo in ne vidim vseh njenih znamenitosti. Sam pa mislim, da je predvsem škoda, da se ne znaš malo ustaviti, da ne znaš zapustiti tega zahodnega splaniranega načina življenja, da ne znaš enostavno uživati na potovanju in se prepustiti toku, kamorkoli te že zanese. Navsezadnje pa, ko potuješ po svetu se lahko hitro zgodi marsikaj. Planiraš, da boš čez slabih dvajset ur v prestolnici, a avtobus zapelje s ceste, vmes je zaprta meja, nato iščeš nov avtobus in na koncu traja pot 45 ur. Ali pa prideš do meje, na kateri te zavrnejo. Ali pa potuješ iz Teherana v Istanbul, nekje sredi Turčije se polovica potnikov stepe na počivališču, prileti vojska, nakar odkrijejo, da dva švercata drogo. Potuješ čez Iran a obtičiš v mestu, ker prvič po desetih letih sneži. Vse te zgodbe so se mi zgodile. Zato je eno izmed pravil, ki ga imam, da zmeraj potujem z rezervo - sploh zadnje dni, ko lovim letalo..! Če nimam neke rezerve pa potovanje splaniram tako, da prvih nekaj dni porabim za pot na drugi konec države, nato se počasi vračam. In ne obratno, da počasi potuješ čez državo, nato se pa en dan pred poletom vrneš čez celo državo. Samo eno letalo zgrešiš ali en avtobus zapelje s ceste ali pa je nekje zemeljski plaz, itd, pa boš zamudil letalo za domov.
.

avtobus zapeljal s ceste

Nekatere stvari je vseeno dobro prej splanirati. Nekaj informacij dobim že tekom vsega tega časa, ko je država na mojem seznamu želja. Enostavno vsakič, ko nekaj zaslediš o tej državi, to tudi prebereš, si zapomniš, greš na predavanje. Če me zanimajo specifične stvari, npr vize za STANE, pošljem tudi mail nekomu, ki je že potoval po tistih krajih. Še največja pomoč tik pred potovanjem oz. med potovanjem pa je vodič Lonely Planet. Ja, slišal sem veliko kritik o tej knjigi, češ, niso prave cene, opisi so netočni, potuješ samo po stvareh, ki ti oni priporočajo, itd itd. Kot sem rekel, ne kompliciram, torej če kaj ni točno, me ne gane. Če se kaka cena ne polovi, me tudi ne gane. Hkrati pa tega vodiča ne jemljem kot knjige, po kateri moraš potovati, ampak kot pripomoček za lažje potovanje. Za STANE je bil dolgo časa edini vodič, če ni še zmeraj. Notri so opisi za vse vize, za vse dovolilnice, za ves transport, itd itd. In brez tega bi marsikdaj v deželi, kjer te skoraj nič ne razumejo, bil enostavno še bolj izgubljen, kot sem bil.
.

pisanje dnevnika, planiranje za naslednji dan....

Pred kratkim sem bral celo nek zapis, ki pravi, vržite vodič stran, danes imate internet. Ja, prav ste prebrali. Veliko današnjih popotnikov, ko prispejo v hostel, ne vprašajo najprej, če imajo zajtrk, po koliko je pivo, itd, ampak kakšno je geslo za wi-fi..!! Nato se priklopijo na wi-fi, in brskajo katera restavracija v mestu ima najboljšo oceno in kaj je top pet stvari za videti v mestu. Nevem, očitno sem pri 30ih že starokopiten. Ob prihodu v hostel grem najraje po pivo ter kakšno rečem z ljudmi, ki so tam, gremo skupaj jest, morda še na kako pivo. Sem ter tja najdem kakšnega sopotnika, nek drugi me usmeri kako potovati naprej, kje se fajn spi, kje se dobro je, itd. Če pa že nimam nobene informacije, pa pogledam v Lonely-ja. In navsezadnje, vodič ne rabi elektrike, kot npr. tablica ali mobitel. Vanj si lahko karkoli in kadarkoli kaj napišem, podčrtam, narišem, po mestu ga lahko brez problema uporabljam, nihče mi ga ne bo ukradel, itd.
.

sopotniki iz guesthousa

Danes so se tudi pojavile kot gobe po dežju raznorazne strani, ki nudijo popotnikom razne informacije oz. ki združujejo popotnike na eni strani. Že tem težko sledim, kaj šele stranem na facebooku. Samo slovenskih obstaja že na desetine. Fajn bi bilo, da bi strani bile pregledne kot nek forum, da imaš skupino za letalske karte, skupino za prenočišča, skupino za vize, itd... Tako pa imamo en kup strani in na vseh je vse o vsem. In ko bereš vprašanja dobiš včasih občutek, da je morda za nekatere bolje, da ostanejo doma. Le kako bi sploh potovali brez facebooka? Nekoč si enostavno kupil karto, pogledal malo vodič, prebral program kakšne agencije in si šel na pot. In vse kar si rabil si spraševal sproti na potovanjih. Forumov praktično ni bilo, facebooka sploh ne, vse kar je obstajalo je bil msn messenger, na katerem si lahko objavil stanje, da si npr. v Iranu. In vseh tvojih 20 prijateljev je videlo tvoje stanje.

.

Potovanje skozi Južni Sudan....

...je potovanje brez vodičev, interneta, forumov, itd...