Tadej Bolta, popotnik, potovanja, potopisna predavanja

Kilimanjaro je verjetno eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov Afrike. Najvišja gora Afrike. Najvišja samostoječa gora na svetu. Pokrita s snegom, ki zaradi segrevanja ozračja počasi kopni. Cilj marsikaterega ljubitelja gora. In cilj ogromnemu številu turistov. Sam sem se na goro odpravil po Machame route, sestopil pa se potem po Mweku route.

Prvi dan hodiš skozi deževni gozd štiri ure, se vzpneš za 800m. Prenočiš med drevesi v Machave camp 3000m visoko. S teboj je en kup spremstva. Vodič, kuhar, nosači. Vse je določeno s strani parka. Število le teh na turista in koliko smejo nositi. Poleg mene pa se je na pot odpravilo tudi vsaj sto turistov. Vsi v novi opremi, novi nahrbtniki, novi gojzarji, itd. In vsaj polovica od njih gora od blizu še ni videla. Jaz sem s svojim dakine skejterskim ruzakom zgledal ko kak Čeh v Slovenskih gorah.

Najbolj sem bil pa presenečen oz. ogorčen, kako poteka sam vzpon. Pa če si rečeš, ajde, dobiš nosače, kuharja, vodiča. Je le Kilimanjaro skoraj 6000m visoka gora in za tako višino si moraš vzeti nekaj časa več. Kar pač pomeni več opreme in hrane, ki ti jo mora nekdo tovorit. Ampak problem pri vsem tem je, da je stvar šla že v čisto skrajnost. Nosači tovorijo stole in mize, da se imajo turisti kam usesti. Za turiste tudi skupna stranišča niso uredu. Zato posebni nosač tovori šotorček v velikosti dixi stranišč in prenosno školjko, kamor se turist lahko usede. In to stranišče se postavi vsakič, ko se turisti ustavijo na pavzi za vodo, hrano, itd. Jaz sem verjetno zgledal prav smešno, ker sem imel edini svoj šotor. Ker sem edini jedel zunaj pred šotorom sedeč na kaki skali. Itd.

Drugi dan spet hodiš štiri ure in spet se vzpneš za 800m. Prenočim v Shira camp, kateri leži pod enim izmed starejših kraterjev vulkana Kilimanjaro. Prva dva dneva vzpona sta bolj podobna sprehodu in lenarjenju. Popoldne v campu namreč nimaš nič za delat… Noč pa mrzla. Celo noč se zbujam in se oblačim. Proti jutru imam na sebi pet majic, dva puloverja, bundo, dvoje hlače, zimske hlače, kapo, rokavice… Noge sem pa skupaj s spalko vtaknil še v oba nahrbtnika. Po notranji strani šotora pa se je naredila ledena prevleka.

Tretji dan se za aklimatizacijo vzpneš na 4600m, nato pa se spustiš v Barranco camp 3950m visoko. Spet bolj sprehod dolg šest ur. Sam ga opravim v petih urah. Turisti pa so potrebovali po osem oz. tudi po devet ur… Če bodo ti videli vrh…

Četrti dan sledi vzpon v bazni tabor - Barafu camp, 4600m visoko. Popoldne se odpravim počivat. Glava že malo čuti višino. Ob 11h zvečer se z vodičem odpraviva proti vrhu. Pred nama je sedem ur vzpona. Na vrhu bi tako morala biti ob sončnem vzhodu. Noč je popolna. Jasna, polna luna, brezveterje. Za nama na stotine lučk čelnih svetilk turistov. Sama hodiva v temi. Z višino postajajo koraki počasnejši, krajši. Dihati začnem hitreje in plitvo. Nekaj sto metrov pod vrhom me zmanjka. Začnem se opotekati. Koraki postanejo dolgi 15cm. Počivat moram na dve minuti. Počutim se šibkega. Vodič me spodbuja. Po kaki uri prideva na rob kraterja. Še 45 minut rahlega vzpona po robu kraterja do vrha. Obide me slabost in bruham. Ob 4h zjutraj se le privlečem do vrha. 5895m…! :) Kljub težavam dve uri hitreje, kot je načrtoval vodič. Jaz sem se postavil ob tablo, da me je poslikal. Na vrhu je čisti mir. Nikjer nobenega. Turisti še daleč zadaj. In ker je bil res mraz, mene pa se je lotevala še višinska bolezen, sva se hitro odpravila z vrha. Tako da ni bilo nič z sončnim vzhodom. Brezvoljno, napol v transu korakam za vodičem. Po dveh urah sva nazaj v baznem taboru.

Po kratkem počitku se odpraviva proti nižini. Dol z gore. Običajno se sestopa dva dni. Ampak sam res nisem mel posebne želje prenočiti še enkrat na gori in zmrzovati v šotoru. Ob 4h zjutraj na vrhu Kilimanjara. Ob 4h popoldne pa sva bila že slabih 4000m nižje ob vhodu v park…In ja, spodaj je toliko zraka, da bi ga lahko rezal z nožem :)

Kilimanjaro National Park Map