petek, 25. september 2009

Sana

Konec poletja dobim malo noro idejo. Kaj če kupim enosmerno letalsko karto za Jemen, nato pa poiščem pot nazaj do Slovenije...?

Jemen. Država je bila tudi zame pred potovanjem popolna neznanka. Politično nestabilna, z vojno na severu, upornimi plemeni v puščavi in zatočiščem Talibanov na vzhodu. Stvari se lahko spremenijo iz danes na jutri. Super. Na letalu za Jemen sem bil eden izmed treh belcev. In edini turist. Drugi je delal za naftno podjetje, tretji je šel na obisk k staršem na ambasado. Oba pa nista nikoli zapustila prestolnice.  Ja, priznam, da me je kar malce stisnilo na letališču. 

Ob prihodu še malo zaslišanja kaj bom delal v državi, nato zamenjam  100 eur za šop denarja in si poiščem taxi.  Ko prispem v hotel, se uležem in takrat se skoraj hkrati iz vseh minaretov v Sani oglasi prvi klic k molitvi. Ni to klic kot v Egiptu ali Turčiji, ko tiste uboge zvočnike navijejo do konca in se ven sliši samo hreščanje. Tu v Jemnu klic k molitvi poteka brez zvočnikov. In ko na desetine ali stotine imamov hkrati kliče k molitvi le s svojim glasom, se ti postavijo kocine po konci. To je bilo dovolj, da sem se navdušil nad deželo. Sana, prestolnica Jemna, mesto, kjer se je ustavil čas. Kot da se bi zbudil v pravljici iz tisoč in ene noči. Visoke stavbe zgrajene iz opeke, beli vzorci, barvasta okna, ozke uličice...čudovito.


100 eur









 

Ni komentarjev:

Objava komentarja