četrtek, 16. avgust 2018

Gambija 2018

Letošnje poletje se je obrnilo malo drugače, kot sem načrtoval. Septembra sem želel oditi za nekaj tednov v Ladak v Indiji. Najel bi motor in se vozil po dolinah, kjer živijo Tibetanci, prečkal različne prelaze (tudi najvišjega na svetu Umling La 5883m) in užival v veličastnih razgledih Himalaje. A spomladi sem dobil vabilo, če bi se pridružil študentom na Fakulteti za arhitekturo pri gradnji šole v Gambiji.

Podobnega projekta sem se udeležil že pred leti kot študent v Južni Afriki. Lani so študentje sodelovali pri gradnji prehodnega doma v Ugandi. Letos pa smo začeli s projektom šolskega centra, kjer bi bil vrtec, šola, delavnice in stanovanja za prostovoljce. Tekom leta so tako študentje delali na projektu, tlorisih, konstrukciji, imeli so delavnico varjenja in izdelali so testni nosilec. Julija je za mesec dni v Gambijo odšla prva ekipa desetih študentov pod vodstvom profesorice Anje Planišček in mene :) V prvi fazi se bo zgradila le nadstrešnica za igrala, ki bo stala poleg vrtca. Za nas pa bo to predvsem izkušnja za drugo ekipo, ki gre v Gambijo pozimi v času študijskih počitnic, kateri se upam da pridružim tako, da se bom pripeljal z avtom iz Slovenije :)

Običajno sem se na blogu javljal sproti. Tokrat bom pisal za nazaj. Zadnjih sedem let sem potoval z malim Sonyjevim 8'' prenosnikom, ki je ob razvoju fotografske opreme enostavno postal preslab. Dobil sem veliko namigov, zakaj ne uporabljam tablice, ki naj bi bila idealna za potovanja. Pa sem si jo kupil. In kar lahko rečem, tablica je povečan mobitel in kot taka je strašno neuporabna. Photoshop touch je milo rečeno zanič. Pisanje počasno. Brskanje po netu okorno. Itd itd. Tablice so pač namenjene ljudem, ki malo gledajo filme, preberejo kak mail, poslušajo glasbo in to je to. Za resno delo pa pač niso.







petek, 01. junij 2018

Arhitekturni bienale v Benetkah

Kraj: Benetke, Italija
Verjetno se marsikdo sprašuje, kaj počnem v življenju, da lahko toliko potujem, od kje imam toliko dopusta, časa, itd. Torej... Tekom študija na Fakulteti za arhitekturo sem začel delati v arhitekturnem biroju Arrea pod vodstvom Maruše Zorec. Nekaj let kasneje sem postal še demonstrator na Fakulteti za arhitekturo, hkrati sodeloval pri natečajih z drugimi biroji, v prostem času delal v izpisnem centru Pošte Slovenije, itd... Tako sem imel tudi po tri službe hkrati, prostega časa pa enostavno ni bilo vse do poletja, ko sem si lahko vzel mesec ali dva dopusta. Študij se je seveda malce zavlekel, ampak dobil sem veliko prakse in izkušenj.

Moja posebnost so makete s katerimi veliko delam v biroju in na fakulteti. V biroju se projekti zmeraj razvijajo vzporedno z maketo, s katero bereš prostor in se nanj s svojo intervencijo tudi odzivaš. Podobno je tudi na fakulteti, kjer študentje na isti način delajo na projektih. Berejo prostor, razvijajo projekt, študirajo materiale, svetlobo, itd itd. In pri tem se jih trudim usmerjat in jim pomagat. Ni pa treba posebej poudarjati, da delo v dveh službah ni ravno za vsakega. Ni nekega točno določenega urnika, terminov. Stvari pač morajo biti narejene in če si se s študenti zadržal dlje na fakulteti, boš zato v biroju pozno v večer. Ta zagnanost oz veselje do dela je tisto, ki vsaj pri delu s študenti mora biti. Enostavno ne vidim, da bi lahko na fakulteti delali ljudje, ki razmišljajo več o tem, kdaj bodo frej, koliko dnevnice jim pripada, itd... 

Po vrnitvi s potovanja po Aziji sem skupaj s Klaro in še nekaj sodelavci delal na projektu Arhitekturni bienale v Benetkah. April in maj sta bila zelo intenzivna, praznikov nisem imel... Tri tedne sem preživel v Benetkah in videl, kako poteka celotna organizacija in postavljanje največje arhitekturne razstave na svetu. Ekipa (Maruša, Klara, Silvia, Andraž, Wili, Danijel, Grega, RPS, Lesnina OK, itd) je bila res super, hrana odlična (hvala Maruša!), Benetke izven con turistov pa so res en tak čudovit kraj. Uglavnem, noro dobra izkušnja!

Še nekaj uradnih besed iz naše spletne strani:

Arhitekti slovenskega biroja Arrea, ki ga vodi Maruša Zorec, so bili med 71 arhitekturnimi praksami povabljeni k sodelovanju na 16.mednarodnem arhitekturnem bienalu. Tokratni kuratorki razstave v Benetkah, ki nosi naslov FREESPACE, sta irski arhitektki Yvonne Farell in Shelly McNamara.

Osrednja tema je PROSTOR SVOBODE in govori o pogosto prezrtem poslanstvu arhitekture, velikodušnosti in odpiranju prostora, namenjenega ljudem. Z razširjanjem javnega prostora mest, odpiranjem praznin in novo rabo starih stavb, ustvarjanjem novih povezav med javnim in zasebnim ter odnosu arhitekture z naravo, je v središču zanimanja sodobne arhitekture človek in njegov prostor, ne njena oblika in tržna vrednost.

Arhitekti biroja Arrea razstavljajo v Arsenalu, prekrasni stari stavbi v Benetkah, kjer z intervencijo vabijo obiskovalca, da med konceptualnimi modeli projektov odkrije pot proti obstoječi opečnati steni in oknu, svetlobi na koncu poti.

Predstavljeni so koncepti štirih prenov - Plečnikove hiše, Švicarije, pristave v Ormožu, Vetrinjskega dvorca in kompleksa na Brezjah. Med motivi izvedenih del biroja, ki se navezujejo na temo PROSTORA SVOBODE, so razstavljena tudi nekatera dela prednikov, slovenskih arhitektov Jožeta Plečnika, Svetozarja Križaja, Edvarda Ravnikarja, Skupine Kras in Otona Jugovca, katerih dela nam vedno znova govorijo o svobodi in odprtosti, tako prostora kot duha.

---

Arhitekturni bienale v Benetkah:





















Naša inštalacija:
















torek, 24. april 2018

Mumbai

Ko sem pred leti začel pisati blog, je bila osnovna ideja, da se javljam, ko sem na poti. Da me ljudje lažje sledijo, kje sem in kaj počnem. In pri tej ideji ostajam. Ne bo to nek blog, ki vam organizira vsak vaš korak na potovanju, ker se mi enostavno ne da pisati vseh nasvetov. Ubistvu se že k pisanju čisto običajnega prispevka kar težko spravim. Ko sem enkrat doma, blog enostavno zamre, nekatere stvari pa čakajo, da jih spišem. Sirija je tako 'v delu' že nekaj let. Tudi zadnje obiskano mesto na potovanju do Indije že čaka nekaj mesecev, da sestavim nekaj stavkov.

Po dobrih petih mesecih potovanja sem prišel do Mumbaia - zadnje točke na poti. Priznam, da sem kar malo čakal, da se odpravim proti domu. Če bi potovanje končal v Nepalu ali na Kitajskem, bi verjetno šel težko proti domu. Ampak po Indiji ni težko. Indija je fotografski raj, ima ogromno za videti, je barvita, itd... Ampak hkrati je hrana res bedna, enolična. Bolj nadležnih ljudi po turističnih krajih še nisem srečal. V hinduizmu nisem videl nobene spiritualnosti. Da odnosa do narave, kastnega sistema, revščine sploh ne omenjam... Tako sem v Mumbai prišel že z mislijo, da samo počakam, da se mi potovanje enostavno zaključi. 

Mumbai je ogromno mesto. Ampak kaj več od tega ne vem. Enostavno sem se samo sprehajal skozi mesto, se znašel na partiji kriketa, šel skozi revna naselja, se vozil naokoli z javnim transportom... 





torek, 13. februar 2018

Gujarat

Potovanje se počasi bliža koncu in ena zadnjih stvari v Indiji je obisk prijatelja Vishala, ki sem ga spoznal leta 2009, ko sem potoval iz Jemna do Slovenije. Bil je eden izmed slabo plačanih in izkoriščenih indijskih delavcev v glavnem mestu Omana. Verjetno se turisti, ko obiskujejo te zalivske države (beri: Oman, ZAE, itd) sploh ne zavedajo, da vsa delovna sila temelji na uvoženih delavcih iz Indije, Pakistana, Bangladeša, itd...

Vishal živi v mestu Rajkot nekje v osrčju province Gujarat. Dela v trgovini z zahodnimi znamkami oblačil in s tem preživlja ženo in svojo mamo. Kljub temu, da je razgledan, delno tudi izobražen, žal ni ušel indijski tradiciji, da mu ženo izberejo starši. Glede tega sem slišal veliko različnih indijskih mnenj - od nasprotovanja, jeze in žalosti, da družba deluje na tak način, do neke sreče in hvaležnosti, ker so starši poskrbeli za prihodnost svojega otroka. Vloga žensk v indijski družbi je v mnogih primerih tudi striktno določena - biti doma in skrbeti za moža in otroke. Veliki večini to odgovarja, obstajajo pa tudi ljudje, ki s tem niso zadovoljni. Zakaj bi se ženska izobraževala in kasneje bila le gospodinja doma, če bi pa lahko tudi ona hodila v službo in s tem skupaj z možem prispevala delež za bolj udobno življenje.

Za provinco Gujarat nisem imel nobenih planov. Nekako sem pričakoval, da bom nekaj dni lenaril pri Vishalu in se nato odpravil proti zadnji točki potovanja mestu Mumbai. A Vishal je naredil plan, kaj vse morava videti. Ogled templja v mestu Gondal. Ogled mesta Junagadh z trdnjavo in živalskim vrtom. In ogled nekoč portugalske kolonije oz. mesta Diu na obali Arabskega morja. Prvo polovico poti sva opravila z motorjem. V mestu Jetpur sva obiskala nekaj njegovih prijateljev in sorodnikov. Brat in eden izmed prijateljev sta se nama tako pridružila in skupaj smo pot nadaljevali z avtom. Prečkali smo park Sasan Gir in upali, da bomo videli leve ali leoparde. Da, v Indiji živijo levi, leopardi, gepardi, sloni, tigri in ljudje sobivajo z njimi!

Mesto Diu leži na otoku in je nekakšna enklava v provinci Gujarat. Mesto za preživljanje dopusta, mesto premožnejših ljudi in mesto, kjer je dovoljena prodaja in uživanje alkoholnih pijač. Vishalov brat in njegov prijatelj sta tako ta izlet izkoristila le zato, da se ga na mrtvo napijeta in nekako nista razumela, zakaj mi ni do tega, da bi pil. Sem pa izkoristil čas, ki sem ga imel in se sprehodil po stari portugalski trdnjavi, po naravnih jamah in po plaži, kjer sem prvič v Indiji videl sončni zahod. V Indiji je običajno v zraku toliko prahu in smoga, da sonce že uro pred zahodom izgine v nekakšni megli.







četrtek, 11. januar 2018

Ahmedabad

V pomembnem gospodarskem in industrijskem mestu Ahmedabad v provinci Gujarat se popotniki običajno ne ustavijo in to kljub dejstvu, da je njegovo staro mestno jedro na UNESCOvem seznamu kulturne dediščine. Začetki naselja segajo v 11. stoletje, mesto pa je začelo nastajati šele v 15. stoletju. V Ahmedabadu je veliko templjev, mošej in drugih historičnih objektov, najdemo pa tudi nekaj moderne arhitekture, ki je glavni razlog za moj obisk mesta.

V Ahmedabadu se nahaja Fakulteta za menedžment (IIMA), ki je delo ameriškega arhitekta Louisa Kahna. Kompleks s predavalnicami, knjižnico, pisarnami in kampusom. Srce samega kompleksa je ogromna ploščad, okoli katere se nizajo predavalnice in knjižnica. Ploščad je nekakšen center učenja. Zaradi zelo toplega podnebja so stavbe kot ovoj v katerega so vstavljeni volumni oz. program. Ta ovoj oz. fasada je perforirana z velikimi geometrijskimi liki, ki navdih črpajo v tradicionalni indijski arhitekturi. Komunikacije potekajo znotraj teh ovojev in se preko teh geometrijskih odprtin odpirajo na skupne ploščadi. 

V Ahmedabadu najdemo tudi štiri stavb od Le Corbusierja. Muzej Sasan Kendra je v precej slabem stanju, okoli vile Shodhan sem se lahko sprehodil, medtem ko za vilo Sarabhai potrebuješ predhodno najavo in je zato nisem videl. Navdušila me je stavba Mill Owners' Association, kjer je sedež združenja tekstilne industrije Ahmedabad. 

Načela La Corbusierjeve arhitekture lahko v mnogih primerih strnemo v pet točk. A tu se teh točk Le Corbusier ne drži popolnoma. Stavba ni dvignjena na stebre, streha zaradi vročine ni zelena, podolgovato okno pa ni potrebno, ker lahko zaradi toplega podnebja enostavno odpreš celotno fasado. Tako imamo pri stavbi Mill Owners' prosto fasado, ki je sestavljena iz betonskih lamel za zastiranje močnega sonca. Na fasadi (namesto na strehi) je zasajeno zelenje, da ustvari še prijetnejšo mikro klimo objekta. Tloris je pravilni kvadrat v katerega so ustavljeni različni organski volumni. Največji (dvorana) sega skozi dve nadstropji. Ker konstrukcija niso več zidovi ampak stebri, tako dobimo prosti tloris, ki ga različni dvovišinski prostori samo še poudarijo. Popolnoma navdušen. Morda je vse skupaj skazilo le dejstvo, da ni dovoljeno fotografiranje.











sreda, 03. januar 2018

Udaipur

Udaipur je zgodovinska prestolnica kraljestva Mewar, danes pa zaradi številnih palač in njegove lege ob jezerih velja za nekakšne Benetke vzhoda. Je zelo pomembno historično, kulturno in tudi turistično mesto v provinci Rajasthan.

Žal se moje potovanje bliža koncu. Letalsko karto imam kupljeno, pred mano pa je še toliko planov, da mi počasi zmanjkuje časa. Začnem hiteti in tako potovati na način, kot si ne želim. Kljub temu, da si ogledam večino palač imam tako občutek, da gre mesto mimo mene. Da ne omenjam, da za nekaj dobrih fotografij enostavno rabim čas, ki ga pa nimam.

Prvi dan se tako osredotočim na center mesta, si ogledam palačo, sprehodim skozi tržnico ter se zvečer povzpnem na bližnji grič, kjer je čudovit pogled na palačo ob jezeru Pichola. Drugi dan sledi ogledovanje širše okolice. Najamem si skuter in se odpravim najprej okoli sosednjega jezera, se vzpnem na enega izmed gričev, ter se ustavim na nekaj razglednih točkah. Opoldne preživim zopet blizu palače, a na nasprotnem bregu jezera Pichola. Popoldne grem okoli jezera Pichola in se vzpnem na nekoliko višji vrh, kjer je manjša palača Monsoon. Večer zaključim s panoramsko vožnjo s čolnom po jezeru Pichola.








torek, 26. december 2017

Jodhpur

Drugo največje mesto v provinci Rajasthan in priljubljen turistični kraj. Mesto je znano med turisti kot 'Modro mesto', domačini pa mu pravijo 'Sončno mesto', ker je eden najbolj sončnih krajev v Indiji. Nad mestom na strmi mizasti gori kraljuje trdnjava Mehrangarh iz 15. stoletja.

Sam sem v mesto prišel verjetno na enega redkih oblačnih dni. Tako sem obiskal trdnjavo in njen muzej in se sprehodil po labirintu starega mesta pod trdnjavo. Malo me je razočaralo Modro mesto, ker sem pričakoval mesto, ki bo morda malo spominjalo na maroško mesto Chefchaouen. Torej praktično vse hiše v modri barvi. Tudi na nekaj starih fotografijah mesta Jodhpur lahko vidimo, da je mesto dejansko modro. Hiše pobarvajo v modro barvo, ker le ta odbija komarje. V zadnjih letih pa si ljudje barvajo hiše v vse mogoče barve, tako da je modrih hiš zgolj za vzorec.

Drugi dan sem le dočakal sonce. Na tržnici sem si privoščil slavno omleto, spil nekakšen sladki jogurt, ki mu pravijo lassi in se odpravil raziskovat staro mestno jedro. Nedaleč stran se nahajata dva stepwella - strme stopnice, ki se spuščajo do (nekoč) pitne vode. Za prvi stepweel okoliški hoteli lepo skrbijo, ker le tako lahko turistom nudijo teraso s pogledom. Drugi je malo bolj skrit in temu primerno zanemarjen. Ko se sprehodim po ozkih ulicah, me nekaj družin povabi na čaj. To so res lepi trenutki. Zvečer se odpravim do tako imenovanega Baby Taj Mahala, kjer imam čudovit večerni pogled na trdnjavo Mehrangarh. Če berete ta blog in si morda delate plane vam priporočam, da ta kraj obiščete zjutraj, ko vam sonce omogoča lepše fotografije.