sobota, 06. junij 2020

Zima 2019-20

Plezanje med letom, hoja v hribe, nabiranje kondicije, itd ima pri meni en zalo jasen cilj: biti pripravljen, ko pride zima. Ta je moj najljubši letni čas, ki ponuja ogromno stvari, ki jih lahko počneš zunaj. Predvsem v gorah. A leto 2019 je bilo moje najbolj žalostno leto. Čeprav me je vleklo v gore nisem vedel, kako se bom počutil in kaj lahko od gora pričakujem.

Jeseni sem šel na Brano, po poti, kjer sva se vzpenjala z Natalijo. Nisem bil pri stvari. Ko sem šel z bratom nekaj tednov kasneje na prvo zimsko turo, sem bil živčen že nekaj dni prej. Med hojo sem se večkrat zalotil, da so misli vse drugje, le pri hoji ne. A s časoma so me hribi, plezanje, letenje s padalom in ostale aktivnosti le zamotile zadosti, da sem lahko za trenutek vse odmislil...

Decembra sva z bratom šla preverit v Martuljške gore, če so razmere dovolj dobre, za grebensko prečenje Oltar - Rokavi. Prespiva v bivaku II, naslednji dan pa ugotoviva, da vse kar je nad 2.000m prekriva pršič. Prečenju sva se tako odpovedala, a se vseeno vzpneva na Srednji rokav.

Za novo leto sem šel plezat v Omiš. A mi je kmalu skoraj malo žal, ker iz Slovenije prihajajo prva poročila o noro dobrih razmerah v severnih stenah Kamniško-Savinjskih Alp. Plezajo se Celjska, Vzhodna, Grintovčev steber, Fritsch Lindenbach, Trojka, itd... Zato takoj po prihodu domov z bratom napadeva Tschadovo smer nad Okrešljem (III+/2, 300m). Smer je bila tako dobro narejena, da sem popikal kar naravnost navzgor in prišel na prečko že mimo balvana, ki je znan kot najbolj zoprn detajl celotne smeri.

Sledi društveni vikend na Vršiču, a pred tem z Lukatom skočiva na italijansko stran Kanina pogledat severno steno Peči. Smer Rizzotti-Berra (IV, 450m) ponudi strmo plezanje v odličnih razmerah. Osrednji del smeri poteka skozi ozko grapo s čudovitim ambientom, ki ponudi tudi rahlo previsni ledeni skok. Ker zamudiva zadnjo žičnico za v dolino, sledi dolg sestop.

Na Jezerskem preplezam dve klasiki: Teranovo in Sinji slap. A vrhunec zime šele sledi. Kratka Nemška z Zimmer Jahn izstopom v severni triglavski steni skupaj z Nejcem in Lukatom. Razmere sicer niso bile najboljše - snega je bilo malo, a hkrati ravno dovolj, da si si lahko sem ter tja pomagal s cepini. Smer ponudi vse: mix, led, sneg, kamin, raz, zajedo, greben. Lepi raztežaji so si sledili en za drugim. 800m in devet ur čiste uživancije! Sledi še dolg dolg sestop za Cmirom. Kakšna tura!

A zime še ni konec. Z Lukatom grem spet nad Okrešelj preverit govorice o smeri Modec-Režek (III+/3, 220m). Vstop v smer je v ozki navpični grapi, kjer je proti vrhu led ravno dovolj tanek, da plezanje malo začini. Sledi super izpostavljena strma prečka v levo, nato spet super strma prečka v desno. Razmere nenormalno dobre, smer pa tako lepa in tako napeta, da je meni to ena najlepših smeri, kar sem jih splezal do sedaj.

Zadnje dejanje zime pred karanteno pa se je odvilo v Italiji. Skupaj z AO Domžale sem odšel v Cogne blizu  francoske meje, ki je Meka za plezanje zaledenelih slapov. A zaradi toplega vremena je bilo narejenih le nekaj slapov od skupno več 200 slapov, ki jih lahko običajno najdemo v tem času. Prvi dan smo za ogrevanje splezali krajši slap Arolla (WI2, 80m). Drugi dan pa smo šli plezat slap Patri classica (WI3+, 250m). Lep slap, a zaradi gneče se je plezalo zelo počasi. Sam sem moral ta dan domov, ker sem imel naslednji dan službo. Iz Aoste sem šel tako z vlakom do Torina, od tam pa z avtobusom preko Milana v Ljubljano. Nič posebnega sicer, a ravno ta vikend so v Italiji razglasili izbruh corone, enajst mest so popolnoma zaprli. Kaj je sledilo v naslednjih tednih, pa vemo vsi. 


Mala Rinka




Srednji rokav





Turska gora (Tschadovo smer, III+/2, 300m)




Peč (Rizzotti-Berra, IV, 450m)







Jezersko (Terranova smer, III/3, 350m)




Jezersko (Sinji slap, WI3, 150m)



Severna triglavska stena (Kratka nemška, 800m)










Turska gora (Modec-Režek III+/3, 220m)





Cogne, Italija




ponedeljek, 27. april 2020

Umetnost spomenikov Jugoslavije


Zadnjih nekaj let se v različnih medijih pojavljajo fotografije ogromnih betonskih spomenikov iz nekdanje Jugoslavije. Njihova oblika, pojavnost ter čas in kraj, v katerem so nastali, jim dajejo nek malo mističen pridih. 

Običajno ti spomeniki stojijo v nekem prostoru ali na nekem robu ali na vzpetini in so tako na nek način dominanta v njem. Tiho bdijo v prostoru in so nekakšen opomnik dogodkov iz preteklosti...in tudi časa, v katerem so nastali. Malo drugačen je spomenik v Kruševacu v Srbiji, ki je vpet v rob hribovitega terena in gozda. Oblikoval ga je arhitekt Bogdan Bogdanović, ki je avtor večine najbolj prepoznavnih spomenikov iz tega časa. Jesenovac, Vukovar, Leskovac, itd. 

Sam sem rojen še v Jugoslaviji. Spomnim se nekaterih dogodkov, kot je osamosvojitev. Spomnim se tudi preživljanja poletja nekje na hrvaški obali. Slovenija je bila del prostora Jugoslavije. Starejše generacije so v tem prostoru rasle gor in v njem živele. Zato sta morda ta prostor in čas zgodovinsko zame do neke mere zanimiva. A sem kljub temu premlad, da bi razumel jezik, da bi si želel teh časov nazaj ali se tega spominjal z neko nostalgijo. In spomeniki so mi kot zapis tega časa zelo zanimivi. Pa še arhitekt sem.

Te dni je v galeriji DESSA v Ljubljani bila razstava o spomenikih v nekdanji Jugoslaviji. Žal je zaradi virusa razstava bila zaprta, a bo ponovno na ogled v jesenskem času. Bom pa spodaj citiral del njihovega zapisa, ki je bil izdan ob odprtju razstave:

V arhitekturi in umetnosti nekdanje Jugoslavije izstopajo spomeniki žrtvam narodnoosvobodilne vojne, ki nas skozi izjemno umetniško govorico spominjajo in opominjajo na dostojanstvo človeškega življenja in smrti. Močno so zaznamovali javni odprti prostor nekdanje skupne države. Njihova unikatna arhitekturno-umetniška zasnova jih je postavila v polje brezčasnosti, ki ni omejeno z geografskimi in kulturnimi mejami, starostjo, raso ali političnimi nazori. Snovali so jih najprepoznavnejši jugoslovanski arhitekti in kiparji, kot so Bogdan Bogdanović, Edvard Ravnikar, Vojin Bakić, Dušan Džamonja in mnogi drugi. Ti so namesto režimske simbolike v svojih stvaritvah prepletali sodobnost, preteklost, mistiko, elemente antičnih nekropol, etnografijo in prostorsko poetiko.
.
Več pa tule: LINK













sreda, 15. april 2020

Park Uvac

Skozi Srbijo sem v preteklosti potoval že večkrat. Običajno z vlakom na poti v/iz Istanbula. Nikoli si nisem vzel nekaj časa, da si tudi kaj ogledam, kje ustavim - z izjemo Beograda. Ko sem si delal okvirni plan, kaj bi si v Srbiji ogledal, sem se osredotočil na dve stvari: brutalistične spomenike iz nekdanje Jugoslavije (objava še pride) in naravo. 

Ko sem svoje želje postavil na zemljevid in preveril časovnice poti, sem ugotovil, da potrebujem teden ali dva, da bi si pogledal vse kar bi si želel videti. Avtocesta je slabo razvejana, zato se hitro zgodi, da se zaradi enega parka, ki ga želiš videti, voziš cel dan. A če rad voziš (kar jaz rad) je Srbija oz. kar Balkan na splošno sanjska destinacija. Ovinkov nikoli ne zmanjka, ceste so večinoma prazne, zato med kruzanjem po deželi uživam v vseh ovinkih, razgledih in pokrajini.

Prevozil sem ogromno, videl pet spomenikov in en čudovit park z meandri reke Uvac. Dostop do parka ti vzame ogromno časa, cesta pa je zadnjih 10-15km slaba. Maps.me me je kot že večkrat do sedaj peljal po najbližji poti - po kolovozih - in mi to slabo cesto še za nekaj km podaljšal.