nedelja, 21. april 2019

Gambija

Po 14.800 km sem skupaj Z Natalijo prispel v Gambijo - v končno destinacijo. Tu se je odvijala II. faza gradnje šolskega centra v Brufutu, pri kateri sodelujejo študentje iz Fakultete za arhitekturo iz Ljubljane in njihovi mentorji. V I. fazi smo julija 2018 zgradili nadstrešnico, sedaj se gradijo tri učilnice. Eden izmed mentorjev pri gradnji sem tudi jaz in tako sem dva tedna preživel na gradbišču, a o tem v naslednji objavi.

Gambija je zadnja leta postala zimska dopustniška država za Evropejce. Toplo podnebje, bela peščena plaža, toplo morje in malo eksotičnega pridiha so dovolj velik magnet za pobeg pred zimo iz Evrope. A vseeno je to Afrika. Kdor še ni bil v Afriki, je prve dni verjetno kar malo razočaran.

Ob morju se nizajo turistična središča. Eden izmed največjih je Senegambia. Nedaleč stran pa se nahaja Brufut, kjer smo bili nastanjeni mi. Sredi vsega Afriškega kaosa, prahu, revščine, itd. je en kup hotelov. In v enega takih so nastanili tudi nas. Sam sem imel malo sreče, ker sem dobil najlepšo sobo v hoelu - prostorna soba s teraso in pogledom na morje.

Moj blog je primarno namenjen temu, da mi lahko prijatelji oz. sledilci sledijo, kje potujem, da pokažem nekaj lepih fotografij, itd. Ni namenjen temu, da fotkam sebe, da fotkam kaj jem, da fotkam kje spim in podobno. Potujem zaradi ljudi, zaradi kulture, zgodovine, narave, itd. In to je tisto, kar zmeraj želim potem deliti z ostalimi. In ko želim  kdaj pa kdaj pokazati, kaj sem jedel, kje sem spal, itd, imam zmeraj problem, ker takih fotografij jaz nimam :) 

Večino časa v Gambiji sem preživel na gradbišču, nekaj časa sem zapravil z urejanjem papirjev za prodajo avtomobila, a našel sem si tudi nekaj uric, za sprehod skozi park z opicami in nekaj čilanja na plaži. In zvarili smo žar, da smo si lahko pekli ribe.









nedelja, 14. april 2019

Nad palmami

St. George's Point je sicer tropski raj, kjer sediš na plaži pod palmami, gledaš delfine, morske krave, ješ šrimpe... Ampak to je pa tudi to. Sediš v senci, srkaš pivo in bereš knjigo. In ker nisem morski človek, je takega življenja dovolj že po enem dnevu.

A blizu se nahaja ogromno drevo, na katerem je 25m nad tlemi opazovalna ploščad. Ploščad so pomagali postavit Francozi in je nekakšna pomoč lokalni skupnosti in hkrati popestritev v turistični ponudbi kraja. Razgled se ti odpira daleč okoli po delti, tako da vidiš reko Casamance, palme pod seboj, riževa polja, mangrove, itd...

V tem delu Afrike sem bil že drugič v dobre pol leta. Prvič poleti, sedaj pozimi. Če prevedemo v lokalne letne čase, sem julija bil v deževni dobi in sedaj v sušni dobi. Kdaj je bolje potovat? Dež v deževni dobi v tem delu Afrike res da kdaj malo popestri potovanje, a ga je veliko manj, kot so naše predstave. Pada vsakih nekaj dni po nekaj ur in to je to. Včasih samo malo prši, drugič pa pada tako, kot da je vesoljni potop. Take količine padavin v tako kratkem času v Evropi nimamo in če tega nisi doživel, je težko predstavljivo. Problem potovanja v deževni dobi je predvsem vlaga (+ neprevozne stranske ceste, če nimaš 4x4). Vreme je od sončno do oblačno, temperatura okoli 35 stopinj, a kaj ko vlaga močno presega 90%!! A je morje prijetno toplo in ponuja odlično osvežitev.

V sušni dobi so čez dan temperature podobne, a ni vlage, tako da je lažje živeti. Ko sonce vzide je izredno hitro visoko na nebu in do večera je vsako uro bolj vroče, sonce pa neusmiljeno žge. Vseskozi malo piha, tako da je v zraku veliko prahu. Morje pa... Malo sveže, predvsem zato, ker morski tok prihaja iz severa, kjer je v tem času zima. Ob večerih so tako kraji blizu morja prijetno sveži, včasih celo presenetljivo mrzli, tako da si moral obleči pulover ali dva. A bolj kot greš v notranjost, manjša je temperaturna razlika med dnevom in nočjo

Kdaj torej obiskati Casamance? Nevem :) Vsak se mora odločiti sam, ali želi toplo morje a bo malo trpel zaradi vlage, ali ima raje malo bolj sveže večere, mrzlo morje in suho pokrajino...





četrtek, 11. april 2019

Casamance

Casamance je tropski raj na jugu Senegala. Pred desetletjem to ni bilo najbolj varno območje za potovanja, a v zadnjih nekaj let se je tu zgodil pravi turistični bum.

Senegal je še zmeraj malo divja država, nepripravljena na solo popotnike. Noben ne govori angleško, nikjer ni nobenih informacij, v različnih vodičih pa najdeš samo najbolj osnovne informacije o Casamancu. Lonely planet West Africa je sploh eden najslabših vodičev, kar sem jih kadarkoli kupil! A k sreči obstaja app iOverlander. Ta app je primarno namenjena predvsem popotnikom, ki potujejo s svojimi vozili in si iščejo spote, kjer lahko kampirajo. A v app lahko najdemo še kup drugih informacij - kje so hoteli, kje je kakšna znamenitost, kako prečkati mejo, kje so ambasade, itd... Tako je bila app iOverlander dejansko glavni vir informacij za potovanje po Casamancu.

Po dveh dneh na obali sva se z Natalijo odpravila v notranjost. Izhodiščna točka za raziskovanje je mestece Oussouye, kjer lahko prespiš v tradicionalni Casamance hiši. To je ogromna okrogla hiša z atrijem v sredini. Zunanji zid je nekoč služil za obrambo. Nedaleč stran je pristaniška vasica Elinkin. Kampirava v kampu tik ob morju oz reki Casamance pod palmami, ne delava nič in jeva odlično morsko hrano. Ribe, ki jih pečejo gospe na ulici, šrimpe, katere pripravijo ali v kampu ali pa si jih pripraviva kar sama. Iz vasice Elenkin greva za dva dni na otok Carabane. Prizor se ponovi. Palme, bela mivka, morje in šrimpi :) Le da je ta otok malo bolj turističen oz. poln Francozov.

Po nekaj dneh v raju se vrneva v izhodiščno mestece Oussouye, kjer se pozanimava, kako se lahko gre do St. George's Point - rt ob najožjem delu reke Casamance. Do tja vodi zelo slaba cesta, ki je prevozna le s 4x4 vozili. Zato naju čaka 8km pešačenja skozi vasi, riževa polja, travnike in mangrove. Čudovito! Žal je sušna doba in riževa polja so trenutno prazna.

Rt pa... Zopet tropski raj. Sediva v senci palm tik ob morju, v daljavi gledava delfine, nedaleč stran lahko z opazovalnega stolpa zagledava tudi kakšno morsko kravo. In ja, za večerjo zopet jeva šrimpe.













nedelja, 31. marec 2019

Cap Skirring

Po dvomesečni poti od Slovenije do Zahodne Afrike, po dnevih preživetih v avtu, slabih cest, prahu, parkov, itd itd je čas za nekaj počitka. Zato sledi nekaj dni plaže v Casamancu. To je regija v južnem Senegalu, ki je bila še deset let nazaj rahlo nevarna zaradi upornih domačinov, ki so se borili za samostojnost. Danes je to regija, ki je malo drugačen tropski paradiž, kot smo ga vajeni. Tam niso samo bele plaže in palme, ampak je Casamance dejansko delta istoimenske reke. Stičišče reke in morja je zmeraj nek poseben svet. Celotna pokrajina so mangrovi, riževa polja, palme, vasi, bele plaže, itd... Torej odlično izhodišče za raziskovanje.

Ampak najprej nekaj plaž. Na jugu Casamanca se nahaja kraj Cap Skirring. Neskončno dolga bela plaža, ki se nadaljuje naprej v Gvinejo Bissao. Slednja plaža Varela je tudi najlepša plaža v Gvineji Bissao. 

Sam nisem morski človek in za dopust nikoli nebi izbral morja. Vročine ne maram. Ležanja na plaži pa se naveličam po dnevu ali dveh. Že nekaj let tako zame morje predstavlja plezanje v Paklenici na Hrvaškem, kjer morje sicer vidim nekaj metrov nižje od apartmaja, a se običajno sploh ne grem kopat :) Tako sem tudi v Cap Skirringu en cel dan preležal na plaži pri prebiranju knjige o osvajanju Himalaje. No, dvakrat sem se šel še malo namočit v vodo. Nato pa sva z Natalijo odšla v notranjost Senegala raziskovat še preostanek regije Casamanca.






nedelja, 24. marec 2019

Gvineja-Bissao

Ker je potovanje skozi Gvinejo šlo malo hitreje od pričakovanj, sva začela razmišljati, da bi za nekaj dni skočila še v Gvinejo-Bissao. Vizo pridobiš v nekaj minutah v Zigoinchurju, nato pa imaš še nekaj ur vožnje do prestolnice Gvineje-Bissao. No, vsaj mislila sva tako.

Na meji najprej srečava Fritsa, Nizozemca, ki se je iz Evrope v Afriko pripeljal z Mercedesom E-klase letnik 1996. Neuničljiv avto. Skupaj nadaljujemo proti glavnemu mestu, ki je oddaljen nekje dve uri vožnji. A celotno pot nas ustavlja policija - vsaj desetkrat v manj kot 100km. Nekaj govorijo o tem, da moramo plačati za nekakšen žig, ki ga rabimo in jaz bi to tudi plačal, ker se mi res ne da prerekat zaradi enega ali dveh eur. A Frits in Natalija se upreta. Nekaj se menimo, Frits stalno pojasnjuje, da ne rabimo nič plačat in po nekaj časa vsak policist popusti. Najlažje pa se je narediti malo neumnega. Uporabljati moraš samo angleščino, katere ne razumejo niti besede. Pot se tako namesto iz nekaj ur zavleče na cel dan.

Druga težava je cesta. Vsakič ko se cesta spusti na nivo mangrovov postane popolnoma luknjasta. Nekje te luknje krpajo domačini, ki nato stojijo na cesti z vrvico in te želijo ustaviti, da jim plačaš nekaj denarja.

V Gvineji-Bissao ni načeloma nič, razen nekaj rajskih plaž. Mene te nekako ne zanimajo, pa navsezadnje gremo tudi v Senegal, kjer bomo na plažah preživeli skoraj deset dni. Ima pa Gvineja-Bissao rajske otoke, ki so praktično edina turistična točka. A problem teh otokov je, da nanje vozi trajekt ob petkih dopoldne, nazaj pa ob nedeljah popoldne. Vse ostale dni so dostopni samo s čolnom po ceni 300 eur. In seveda smo trajekt zamudili, tako da bodo otoki počakali do naslednjič.




sobota, 16. marec 2019

Slapovi

Na severu je Gvineja zelo razgibana in hribovita. Polna je dolin in rek, kjer se zlahka najde kakšen lep slap. Zato so bila pričakovanja velika.

Prvi izmed slapov je 120m visok slap Ditinn. Čudovit slap, ki pada preko navpičnega črnega klifa. Ko prispeva zvečer v bližino slapu, se želiva parkirati nekje v bližini, da prenočiva. Kmalu pride do naju nekaj lokalcev, ki naju začnejo prepričevati, da tu ne moreva ostati, ampak morava iti v uradni kamp. Po nekaj pregovarjanja se odpeljeva, kamor so naju poslali. V ''kampu'' (opuščena ograjena parcela) nama nekaj lokalcev začne razlagati, da za slap potrebujeva vodiča, da nama njihov novi zakon prepoveduje, da bi okoli hodila sama, itd itd. Mimogrede omeni, da bi naju ogled slapu in spanje stalo nekje 300.000 (30 eur), ker je enako njihovi mesečni plači! Zavrneva in se po nekaj pregovarjanja zmeniva, da bo spanje 50.000, za ogled pa se zmenimo ob 9h zjutraj. Nato sva jih morala dobesedno pregnati, ker so kar stali zraven in pasli firbce, medtem ko sva si želela skuhati večerjo in stuširati.

Zjutraj se ob 7h zjutraj odpraviva proti slapu. Četrt ure hoje skozi gozd po lepo uhojeni stezici. Kakšno urco uživava ob razgledu na slap, nakar se vrneva do avta. Pri avtu srečava enega izmed lokalcev, ki je takoj želel denar, ker sva videla slap. Samo usedeva se v avto in odpeljeva. 

Ko se popoldne pripeljeva v bližino slapov Kambadaga, naju dobesedno obkoli nekaj domačinov. Francoski par, ki ga ob tem srečava, nama pove, da so zelo agresivni, da te ne pustijo samega, da moraš za vsak slap plačevati, itd. Nekako nama ni do tega, da bi imela vseskozi neko senco za sabo, sploh ker so te sence res nadležne, malo agresivne in ker v naju vidijo zgolj bankomat na dveh nogah. Enostavno obrneva in se odpeljeva stran. 

Pozno popoldne se ustaviva pri slapu Kinkon. Območje se nahaja pri hidroelektrarni, zato je v bližini vojska, ki ji moraš plačati 50.000, da si slap lahko ogledaš in ob njem tudi prenočiš. In kar je najpomembnejše, imaš svoj mir.






torek, 12. marec 2019

Upper Nigger national park

Gvineja ima nekaj lepih parkov, ki imajo ogromen potencial. Res lep je park Ziama, kjer sva se želela ustaviti, a na koncu sva se skozi samo peljala in ob tem občudovala veličastna tropska drevesa. Da sva našla samo nekoga, ki je za park Ziama pristojen in nama da neke osnovne informacije, je trajalo ure. Podobno je tudi s parkom Upper Niger (zgornji tok reke Niger).

Vstop v park je ob mestu Faranah. Porabila sva uro ali dve, da sva našla pisarno, kjer lahko kupiva karte in dobiva vodiča. Ko to pisarno najdeva, v njej ni osebe, ki bi nama lahko pomagala, ker je šla molit. Ko se le pokaže, je malo zmeden, kaj midva sploh želiva. Angleško seveda ne razume. Po nekje štirih urah nama uspe pojasniti, da želiva v park, tam prespati in da potrebujeva kupit karte in vodiča.

Vodiča pobereva po nekje 30km vožnje po slabi cesti. Nadaljujemo proti manjšemu zapuščenemu kompleksu, kjer prenočimo. Cesta je na trenutke res slaba. Ker imamo pred seboj dolgo pot, naslednje jutro startamo v trdi temi. Cesta je po vsakem prevoženem kilometru slabša, a vodič je prepričan, da nam bo uspelo. Kljub temu, da je kombi zelo visok, vseskozi drsamo po tleh. Nekajkrat se z iskanjem boljše linije res zelo nagnemo, drugič nam pot prekriža podrto drevo, itd. Dvakrat tako nasedemo, da moramo kopati. Ko kopljemo drugič, se z Natalijo odločiva, da gremo naprej peš. V bližnji vasi najdemo dva motorja, s katerima prevozimo zadnjih 10km. Pot je res obupna. Skale, globoke kolesnice, pesek. Nekako neverjetno je, da smo prišli s kombijem tako globoko v park.

Ob prihodu v center, ki pomaga šimpanzom, so bili obiska malo presenečeni. Odrezani so od zunanjega sveta, zato jim nihče ne more sporočiti, da prihajajo turisti. Turistov pa praktično ni in ko pridejo, nekako zmotijo dnevno rutino, ki jo imajo znotraj centra s šimpanzi.

Center ima 63 šimpanzov in večina jih je imela travmatično izkušnjo s človekom. Nekatere so želeli izvozit na Kitajsko kot hišnega ljubljenčka, nekaterim so pobili starše ali druge sorodnike zgolj zaradi trofeje ali spominka. V Afriki je veliko Kitajcev in ko se vračajo domov, si pač zaželijo spominek. Šimpanzi živijo v skupinah in hierarhija med njimi je točno določena. Ko ti vzameš iz skupine nekaj šimpanzov, ta skupina lahko hitro razpade. Šimpanzi, ki ostanejo sirote ali ki jih najdejo pri tihotapljenju pa je zelo težko vključit nazaj v neko skupino. 

V centru dela nekaj lokalcev in skupina francoskih prostovoljcev. Šimpanzi živijo v večjih ogradah, ki so obdana z visoko električno ograjo. Teh ograd je več, odvisno od tega, kako se šimpanzi med seboj razumejo, kakšne starosti, so, itd. Nekateri so zaradi travmatične izkušnje s človekom do turistov zelo nezaupljivi. Nekateri celo mečejo kamne vanje, zato se ograji ne smeš približati. 

Mladiči živijo v manjših kletkah in imajo dnevne sprehode s prostovoljci po okolici. Ko enkrat odrastejo, jih preselijo med odrasle šimpanze. Izhodov tam ni več, zato kdaj kakšen šimpanz pobegne, a ne daleč, ker poznajo okolico iz sprehodov, ki jim je domač okoliš. Pa še bližina centra je za njih nekakšna 'cona udobja'. Nekateri se po nekem času sami vrnejo nazaj v ogrado, druge ujamejo. Nekaj skupnosti, ki so jih ustvarili znotraj centra so že uspešno vrnili v divjino na območja, kjer so šimpanzi že (skoraj) izginili. Nekaj posameznih pa so spustili med različne skupnosti, a je žal velikokrat to neuspešno. Šimpanza skupnost ne sprejme vase ali pa se mu enostavno toži po centru in najde pot 'domov' oz. nazaj v center.