ponedeljek, 10. september 2018

Sodelavci

Gradbišče je bila ena taka res posebna izkušnja - ne zgolj zaradi gradnje in vseh problemov, ki smo jih imeli, ampak predvsem ker smo bili med ljudmi. Šola stoji zraven vasi Brufut in hitro se je razširil glas, da dvanajst tubapov (belčkov) nekaj počne na eni izmed parcel. Tako smo vseskozi imeli neko družbo. Za otroke smo bili prava atrakcija. Na gradbišče so prihajali z nami in ga zapuščali z nami. Veseli so bili praznih plastenk, plezali so po ograjah in lestvah, bosi so tekali po gradbišču...

Nekaj otrok je prišlo na gradbišče vsak dan, zato smo jim podelili vzdevke. Bili so nekakšni naši supervisorji, ki so spremljali vsak naš korak, včasih celo malo preblizu, ker se je enkrat eden izmed tamalih nasadil na neko železo. Rana na nogi je bila kar grda, zato smo mu plačali pot v bolnišnico in zdravnika, katerega pa verjetno ni videl, ker je denar oče porabil raje za kaj drugega....

Otroke smo občasno tudi vključili v delo. Tako so nekaj brusili, barvali, nosili vodo, pospravljali po gradbišču... Prinesli smo jim nekaj zvezkov, majic in oblek, igrač ter dresov hrvaške nogometne reprezentance, ki so bili zaradi svetovnega prvenstva v nogometu še kako aktualni.

Najbolj sem bil pa vesel tega, kako so nas lokalci sprejeli v njihovo skupnost. Vsak dan so nam prinašali sveže mange, proti koncu nam je ena izmed družin kuhala res okusna kosila. Sosedje so nam pomagali vleči vodo iz vodnjaka, neki drugi sosedje so nam dali elektriko za na gradbišče. Skoraj vsak dan nas je kdo prišel pogledat in nam povedat, da je vesel, da se nekaj dogaja za njihovo skupnost.











sobota, 01. september 2018

Gradnja

V Gambiji pri vasi Brufut ob Atlantiku bo v prihodnjih nekaj letih zrasel šolski center. Sestavljen bo iz več objektov. Nadstrešnica z igrali in trgovinico, vrtec, šola, kuhinja z delavnico in pisarnami, objekt za prostovoljce. Prvi od teh objektov, ki se bo zgradil, je nadstrešnica z igrali.  Za nas bo to izkušnja, da bo drugi ekipi čez pol leta lažje graditi, lokalci, predvsem otroci, pa bodo dobili nek objekt, kjer se lahko zadržujejo čez dan. Treba vedeti, da je ekvator že kar blizu, sonce je visoko in močno, zato so neki nadstreški pomemben element v afriškem vsakdanu.

S profesorico Anjo sva v Gambijo odšla nekaj dni prej. Treba je nakupiti orodje, material, zakoličit gradbišče... A ker je Afrika pač Afrika, stvari ne gredo zmeraj tekoče. Na gradbišču bi morali lokalci urediti elektriko, vodo, wc in posekati nekaj dreves. Od vsega tega so naredili nič! Vodo smo dobili pri sosedu, ki jo je dvigoval iz 16m globokega vodnjaka. Na wc smo šli k sosedu. Zaradi nepodrtih dreves smo zamaknili objekt. Elektrika pa.... To je pa posebna zgodba. Prvi teden jo za kopanje lukenj nismo rabili, kar bi bila idealna priložnost, da se elektriko uredi. Lokalc Musa, ki je urejal elektriko (in vse ostalo), je bolj kot ne neki mečkal, razmišljal, govoril da jutri pa res bo, itd. Na koncu nam je zaplet rešila kar kuharica hotela kjer smo bivali, ki je predlagala, da potegnemo kabel od prve hiše z elektriko. Musa je sicer spet nekaj mutil, a na koncu le prinesel 120m kabel, da smo imeli elektriko.

A težav še zmeraj ni bilo konec. Kolikor smo priključili varilno napravo, je vse vrglo ven. Ugotovimo, da ima kabel v vtikaču varovalko, ki jo je skurilo, zato jo zamenjamo z žeblom. Pa spet ni delalo dolgo. Kmalu skuri naslednjo varovalko, ki jo spet menjamo. To se ponavlja nekaj dni - od pregorelih različnih varovalkdo skurjenega kablov, podaljškov, itd. Na koncu sem nabavil vtičnice in vtikače za kabel, porezal vse konce stran in jih zamenjal. 

V prvih dneh gradnje smo bili zelo optimistični, da bomo postavili objekt v treh tednih. A vročina je bila neznosna. Preko 30 stopinj in vlaga blizu 100%. Popili smo enorme količine vode in v prvih dneh zaključevali po šestih urah dela. Po nekje dveh tednih smo začeli dvigovati prve okvirje, jih skupaj variti s sekundarnimi nosilci in zalivati z betonom. En dan nas je na gradbišču ujela nevihta, ki je bila videti kot sodni dan. Nebo se je odprlo in v nekaj minutah je bilo celo gradbišče poplavljeno. Orodje, material, vse je bilo pod vodo. K sreči je vso električno orodje nekako ostalo nad vodo na manjšem puklu pokrito z plastiko.

Težav pa še ni bilo konec. Ko smo želeli montirat streho, le te ni bilo. Musa nam jo je obljubil, da bo ob 9h na gradbišču. Ko ga v času kosila nahrulim po telefonu, se streha le pripelje. Žal je bilo že pozno, spet je nekaj začelo deževati, zato smo nadaljevali z delom naslednji dan. Ko smo le začeli vijačiti streho na konstrukcijo ugotovimo, da je krajša, kot smo jo naročili. Peljemo jo nazaj, kar nam vzame spet cel dan. TIA - This is Africa.











četrtek, 16. avgust 2018

Gambija 2018

Letošnje poletje se je obrnilo malo drugače, kot sem načrtoval. Septembra sem želel oditi za nekaj tednov v Ladak v Indiji. Najel bi motor in se vozil po dolinah, kjer živijo Tibetanci, prečkal različne prelaze (tudi najvišjega na svetu Umling La 5883m) in užival v veličastnih razgledih Himalaje. A spomladi sem dobil vabilo, če bi se pridružil študentom na Fakulteti za arhitekturo pri gradnji šole v Gambiji.

Podobnega projekta sem se udeležil že pred leti kot študent v Južni Afriki. Lani so študentje sodelovali pri gradnji prehodnega doma v Ugandi. Letos pa smo začeli s projektom šolskega centra, kjer bi bil vrtec, šola, delavnice in stanovanja za prostovoljce. Tekom leta so tako študentje delali na projektu, tlorisih, konstrukciji, imeli so delavnico varjenja in izdelali so testni nosilec. Julija je za mesec dni v Gambijo odšla prva ekipa desetih študentov pod vodstvom profesorice Anje Planišček in mene :) V prvi fazi se bo zgradila le nadstrešnica za igrala, ki bo stala poleg vrtca. Za nas pa bo to predvsem izkušnja za drugo ekipo, ki gre v Gambijo pozimi v času študijskih počitnic, kateri se upam da pridružim tako, da se bom pripeljal z avtom iz Slovenije :)

Običajno sem se na blogu javljal sproti. Tokrat bom pisal za nazaj. Zadnjih sedem let sem potoval z malim Sonyjevim 8'' prenosnikom, ki je ob razvoju fotografske opreme enostavno postal preslab. Dobil sem veliko namigov, zakaj ne uporabljam tablice, ki naj bi bila idealna za potovanja. Pa sem si jo kupil. In kar lahko rečem, tablica je povečan mobitel in kot taka je strašno neuporabna. Photoshop touch je milo rečeno zanič. Pisanje počasno. Brskanje po netu okorno. Itd itd. Tablice so pač namenjene ljudem, ki malo gledajo filme, preberejo kak mail, poslušajo glasbo in to je to. Za resno delo pa pač niso.







petek, 01. junij 2018

Arhitekturni bienale v Benetkah

Kraj: Benetke, Italija
Verjetno se marsikdo sprašuje, kaj počnem v življenju, da lahko toliko potujem, od kje imam toliko dopusta, časa, itd. Torej... Tekom študija na Fakulteti za arhitekturo sem začel delati v arhitekturnem biroju Arrea pod vodstvom Maruše Zorec. Nekaj let kasneje sem postal še demonstrator na Fakulteti za arhitekturo, hkrati sodeloval pri natečajih z drugimi biroji, v prostem času delal v izpisnem centru Pošte Slovenije, itd... Tako sem imel tudi po tri službe hkrati, prostega časa pa enostavno ni bilo vse do poletja, ko sem si lahko vzel mesec ali dva dopusta. Študij se je seveda malce zavlekel, ampak dobil sem veliko prakse in izkušenj.

Moja posebnost so makete s katerimi veliko delam v biroju in na fakulteti. V biroju se projekti zmeraj razvijajo vzporedno z maketo, s katero bereš prostor in se nanj s svojo intervencijo tudi odzivaš. Podobno je tudi na fakulteti, kjer študentje na isti način delajo na projektih. Berejo prostor, razvijajo projekt, študirajo materiale, svetlobo, itd itd. In pri tem se jih trudim usmerjat in jim pomagat. Ni pa treba posebej poudarjati, da delo v dveh službah ni ravno za vsakega. Ni nekega točno določenega urnika, terminov. Stvari pač morajo biti narejene in če si se s študenti zadržal dlje na fakulteti, boš zato v biroju pozno v večer. Ta zagnanost oz veselje do dela je tisto, ki vsaj pri delu s študenti mora biti. Enostavno ne vidim, da bi lahko na fakulteti delali ljudje, ki razmišljajo več o tem, kdaj bodo frej, koliko dnevnice jim pripada, itd... 

Po vrnitvi s potovanja po Aziji sem skupaj s Klaro in še nekaj sodelavci delal na projektu Arhitekturni bienale v Benetkah. April in maj sta bila zelo intenzivna, praznikov nisem imel... Tri tedne sem preživel v Benetkah in videl, kako poteka celotna organizacija in postavljanje največje arhitekturne razstave na svetu. Ekipa (Maruša, Klara, Silvia, Andraž, Wili, Danijel, Grega, RPS, Lesnina OK, itd) je bila res super, hrana odlična (hvala Maruša!), Benetke izven con turistov pa so res en tak čudovit kraj. Uglavnem, noro dobra izkušnja!

Še nekaj uradnih besed iz naše spletne strani:

Arhitekti slovenskega biroja Arrea, ki ga vodi Maruša Zorec, so bili med 71 arhitekturnimi praksami povabljeni k sodelovanju na 16.mednarodnem arhitekturnem bienalu. Tokratni kuratorki razstave v Benetkah, ki nosi naslov FREESPACE, sta irski arhitektki Yvonne Farell in Shelly McNamara.

Osrednja tema je PROSTOR SVOBODE in govori o pogosto prezrtem poslanstvu arhitekture, velikodušnosti in odpiranju prostora, namenjenega ljudem. Z razširjanjem javnega prostora mest, odpiranjem praznin in novo rabo starih stavb, ustvarjanjem novih povezav med javnim in zasebnim ter odnosu arhitekture z naravo, je v središču zanimanja sodobne arhitekture človek in njegov prostor, ne njena oblika in tržna vrednost.

Arhitekti biroja Arrea razstavljajo v Arsenalu, prekrasni stari stavbi v Benetkah, kjer z intervencijo vabijo obiskovalca, da med konceptualnimi modeli projektov odkrije pot proti obstoječi opečnati steni in oknu, svetlobi na koncu poti.

Predstavljeni so koncepti štirih prenov - Plečnikove hiše, Švicarije, pristave v Ormožu, Vetrinjskega dvorca in kompleksa na Brezjah. Med motivi izvedenih del biroja, ki se navezujejo na temo PROSTORA SVOBODE, so razstavljena tudi nekatera dela prednikov, slovenskih arhitektov Jožeta Plečnika, Svetozarja Križaja, Edvarda Ravnikarja, Skupine Kras in Otona Jugovca, katerih dela nam vedno znova govorijo o svobodi in odprtosti, tako prostora kot duha.

---

Arhitekturni bienale v Benetkah:





















Naša inštalacija:
















sreda, 25. april 2018

Zima 2018

Kot veste, je zima moj daleč najbolj priljubljen letni čas. Mraz in sneg in te fore me pač ne motijo. Enostavno se oblečeš, obuješ in stvar je rešena. Najboljši del zime pa so aktivnosti, ki jih lahko počneš. Plezanje smeri, zaledenelih slapov, drytoolanje, smučanje, itd... Letos sem žal preplezal le en slap (Skriti slap, 3+, 90m), naredil prvi turni smuk pri poskusu reševanja cepina, bil s skavti na Kredarici, z društvem v Uroševi grapi (IV/I-II, 250m), itd...

razgled s Kredarice

sestop s Kredarice

Uroševa grapa

izstop iz Uroševe grape

prvi turni smuk in plazovi, ki so grmeli iz okoliških vrhov

dolina Tamar in Jalovec

Skriti slap v dolini Tamar

Zadnjih nekaj let zbiram tudi vzpone za alpinista. Sicer je morda za zimo kriterij rahlo čuden, npr. zimski vzpon se mora zgoditi od 21. decembra do 21. marca, da šteje... Se je že zgodilo, da sem plezal v kratkih rokavih 28. decembra v Brani, o snegu ni bilo ne duha in ne sluha.... Hkrati pa sem letos plezal 500m Pripravniško grapo v Planjavi 24. marca, ko je bilo polno snega, led, mraz, le koledarska zima se je iztekla tri dni nazaj... Ok, trije vzponi:

Kugyjeva smer na Razor, III, 400m

Čudovita strma linija iz Krnice na Razor. Sneg predelan, le izstop iz prve grape je bil preko pršiča rahlo smotan in brez možnosti varovanja, zato sva sestopila v Vrata. Konkretna tura in čudoviti razgledi!




















Teranova + Lastovka + Trojka, 900m, IV+/4, M4

Tri smeri nad Jezerskim združene v en zamah. Preko Teranove smo solirali in bili v dobri uri čez. V Trojko smo vstopili preko Lastovke, ki je skoraj navpična smer, le led je bil vse prej kot odličen - od mokastega do votlega. Ko se priključimo na Trojko, nam ta ponudi detajl, ki me je pošteno napsihiral. Skalna prečka, ki se nadaljuje v plato prekrito z 1cm ledu. A ko smer preplezamo, nas čaka razgled za bogove.




















Varianta Pripravniške v Planjavi, III+/3, 500m

Z Nejcem sva šla proti Kamniškemu sedlu brez določenega cilja... A ko sva zagledala lepo narejeno linijo Pripravniške grape, sva se le spogledala in vstopila. Lepo narejena in super strma prva dva raztežaja kar posolirava... Sledi dolgo gaženje, kjer se malo narobe usmeriva na greben. A sva kmalu nazaj v smeri, nadaljujeva pod mostom in po dolgi izpostavljeni in strmi prečki doseževa Sukalnik. Dostojno slovo od zime.