sreda, 19. december 2018

Padalstvo

Zadnja leta z različnimi soplezalci vedno več plezam, delam alpinistične vzpone po gorah, odtečem kakšno orientacijo... In ker čez teden veliko presedim v službi, mi enostavno zmanjka nekaj kondicije za vikend, ko grem na kakšno bolj resno turo. Z bratom Urbanom se tako ali tako ne morem primerjat, ker je ultra trail tekač (letos je med drugim pretekel 168km s 7.000m višinci)... Tudi ostali alpinisti so enostavno prehitri zame... A zgodba je ravno obratna, če grem v hribe s kakimi kolegi arhitekti :)

Ker mi časovno ravno ne znese, da bi med tednom lahko obiskoval naše gore in si nabiral kondicijo, sem izbral padalstvo oz. hike and fly  (gor greš peš, dol letiš) kot neko dodatno možnost rekreacije, ki bi jo lahko opravil še pred službo. Izbereš si lahko nek vrh blizu Ljubljane (npr Kamniški vrh), za katerega potrebuješ urco, da si na vrhu in pet minut da doletiš do avta. In preden je ura devet, si tako že v službi. 

Tečaj padalstva je sestavljen iz začetnega tečaja in nadaljevalnega tečaja. Nikoli ne letiš v tandemu, ampak si na padalu zmeraj sam. Inštruktor te usmerja preko radijske postaje. V začetnem tečaju je cilj, da dobiš občutek na padalu, predvsem pri njegovem dvigu in vodenju na tleh. V nadaljevalnem tečaju se učiš padalo nadzirati v fazi leta. Po 50 višinskih letih v nadaljevalnem tečaju te čaka izpit.







nedelja, 09. december 2018

Dakar

Dakar, prestolnica Senegala, ima meni nekakšen mističen zven, podobno kot Lhasa ali Machu Picchu... Nevem, morda je to zaradi rallyja Dakar, ki se je pred leti odvijal v teh koncih, morda pa zaradi česa drugega... Zato so bila pričakovanja o mestu dokaj visoka.

Ko sem prišel v mesto, me je pričakala neskončna gneča po vseh cestah, prah, hrup in žgoče sonce. Ulice so več ali manj vse enake, tržnice prav tako. Nevem. Malo sem se sprehodil skozi 'center' mesta, šel skozi tržnice, si ogledal mošejo (žal me notri niso spustili)... Mesto se me enostavno ni dotaknilo, me prepričalo, da si to mističnost imena res zasluži.

Ima pa Dakar kljub temu eno lepo točko. Otok Goree, ki je bil nekoč pomembna trgovska točka s sužnji. Kolonializem je na otoku za sabo zapustil simpatično mestece, ki napram mestu Dakar deluje, kot da ni del Senegala. Nobenega prometa, trgi, kjer se zadržuje ogromno lokalcev, ki igrajo nogomet oz. trenirajo. Pisane uličice, plaže polno ljudi, trdnjava nad mestom, itd... Nekako mi je kar malo žal, da sem odšel na otok le za eno popoldne.

Dakar je bila zadnja točka tokratnega kratkega potovanja v Afriko... A kmalu se odpravim nazaj. Kupil sem si kombi, mercedes, ki me bo peljal skozi Evropo vse do Slonokoščene obale... Konec februarja pa se moram vrniti v Gambijo, kjer sem eden izmed mentorjev študentom arhitekture, ki gradijo izobraževalni center.














torek, 20. november 2018

Senegal

Iz jutranje vožnje s čolnom po reki Gambija se odpravimo proti Senegalu. Ker voznik ni dobro govoril angleško, hkrati pa je Senegal zelo slabo poznal, smo mu običajno samo povedali proti kateremu večjemu kraju mora voziti. Ko smo se kraju bližali, smo ga začeli usmerjati proti lokaciji. Vsak dan je bil tako rahlo nejevoljen, ker je moral voziti več, kot smo mu najprej rekli, ker je bila cesta slabša, kot je pričakoval, in ker smo želeli imeti kakšen postanek, ki se je njemu zdel odveč. 

Vožnjo so nam vsak dan popestrili check pointi, prečkanje meje in tudi kakšna manjša neumnost, kot je fotografiranje predsednikove hiše. Voznik me je nekako izbral za šefa ekipe, tako da sem hranil vse njegove papirje in vozniško, pri vsakem check pointu pa sem šel zraven. Tudi pri tistem fotografiranju predsedniške hiše, ko mi je policaj odpredaval krajšo lekcijo.

V Senegalu smo za prvi cilj izbrali park Nikolo Koba na jugovzhodu države. Na nejevoljo voznika smo se do njega vozili cel dan, v lodge prispeli zelo pozno, za piko na i pa je bila še slaba cesta zadnjih nekaj km :) Lodge Wassadougou je simpatičen lodge ob reki Gambija z res kulskim prostorom za sedenje pod baobabom s pogledom na reko.

Naslednje jutro smo odšli v park. V lodgu, kjer smo prenočili, so nam najprej želeli prodati 4WD vozilo z voznikom, češ kako je slaba cesta, vozniku so povedali, da nas on s svojim kombijem tja ne more peljati, itd... Ampak vozniku smo samo rekli, da ko pridemo v park, bomo tam vzeli 4WD, nato se napokamo v njegov kombi in se z njim odpeljemo - nekaj urna vožnja za cca 25km, da prispemo v osrčje parka Nikolo Koba. Ko me je voznik zvečer vprašal, kje je sedaj ta park in koliko bo moral še voziti sem mu razložil, da smo že v parku. Bil je kar malo besen, ker smo ga malo prenesli naokoli :)

Park Nikolo Koba je lep in zelo gozdnat park, katerega prečka reka Gambija. A kdor pričakuje živali v stilu parkov vzhodne Afrike, bo razočaran. Živali je zelo malo, voziš se ure in ure, da vidiš tistih nekaj gazelic nekje v daljavi. Tudi sama infrastruktura parka je slaba. Hoteli so zaprti in propadajo. Odprt je bil le en hotel, ki že desetletje ali več ni doživel niti najmanjšega vzdrževalnega dela... 











četrtek, 01. november 2018

Proti Senegalu

Po končani prvi faze gradnje izobraževalnega centra sem se skupaj s študenti odpravil proti vzhodu, v notranjost Gambije in naprej v Senegal. Gambija je hecna država. Skozi celotno dolžino teče reka Gambija, ki državo dobesedno preseka na dva dela - sever in jug. V celotni dolžini ne premorejo niti enega mostu. Meja Gambije je na vsako stran reke oddaljena 16 km (10 milj).  Nastala je kot pas, ki ga je v kolonialnem pasu nadzirala Velika Britanija.

V državi ni ravno veliko za videti. Vasice, reka, kup dreves in zelenja ob reki, baobab drevesa in nekaj živali. Kdor pričakuje, da je živalski svet tako bogat, kot npr v vzhodni Afriki, bo zelo razočaran. Razen nekaj opic nismo v Gambiji videli nič drugega. 

Naš plan potovanja je bil, da si najamemo avto in se sami prevažamo naokoli. A ko bi morali dobiti kombi v predajo, se je voznik (oz. lastnica kombija) odločil, da nas bo vozil on. Seveda smo se uprli, ker dogovor ni bil tak. Porabili smo skoraj cel dan za prerekanje, za iskanje drugega kombija, itd, a na koncu smo se sprijaznili s situacijo. Vozniku smo se zamerili, zato je glumil, da ne razume angleško. Ko smo zavili z glavne ceste, da bi prespali v nekem lodgu, do tja pa je vodila cca 20km dolga in izredno slaba cesta, je čudežno začel govoriti angleščino (kako je slaba cesta, da kombi ni za tako cesto, itd)...

Glavna atrakcija Gambije (poleg peščenih plaž) je reka. Zato je vožnja z ladjo po reki glavna turistična ponudba Gambije. Obljubljajo hipote, krokodile, opice, itd.... A na koncu vidiš nekaj ptičev, če imaš srečo še kakšno opico...





nedelja, 28. oktober 2018

Senegambia

Gambija je zadnja leta postala zimska dopustniška država za Evropejce. Toplo podnebje, bela peščena plaža, toplo morje in malo eksotičnega pridiha so dovolj velik magnet za pobeg pred zimo iz Evrope. A vseeno je to Afrika. Kdor še ni bil v Afriki, je prve dni verjetno kar razočaran.

V Gambijo veliko hodijo tudi starejši, samski ljudje, ki si želijo najti mlade Afričane oz Afričanke, za popestritev njihove jeseni življenja... Kar bizaren prizor, ko vidiš starega Evropejca z mlado Afričanko (oz Evropejko z Afričanom)...

Eden izmed večjih turističnih središč je Senegambia. Sredi vsega Afriškega kaosa, prahu, revščine, itd je en kup hotelov. In v enega takih so nastanili tudi nas. Nismo pričakovali takega luksuza. Poleg nas, dvanajstih arhitektov, je bilo skupaj z nami še nekje dvajset prostovoljk (in trije prostovoljci), ki so prišli pomagat v šoli in bolnišnici.

Moj blog je primarno namenjen temu, da mi lahko prijatelji oz. sledilci sledijo, kje potujem, da pokažem nekaj lepih fotografij, itd. Ni namenjen temu, da fotkam sebe, da fotkam kaj jem, da fotkam kje spim in podobno. Potujem zaradi ljudi, zaradi kulture, zgodovine, narave, itd. In to je tisto, kar zmeraj želim potem deliti z ostalimi. In ko želim  kdaj pa kdaj pokazati, kaj sem jedel, kje sem spal, itd, imam zmeraj problem, ker takih fotografij jaz nimam :) No, našel sem eno fotografijo kraja, kjer smo bivali, dva prizora s plaže in en način prevoza.





ponedeljek, 24. september 2018

Nadstrešnica

Po treh tednih dela smo prvo fazo gradnje zaključili in sledila je zabava za celotno vas. Najprej smo udarili en fuzbal na novem nogometnem igrišču. Po fuzbalu je sledila gostija pod novo nadstrešnico. Ena izmed družin je cel dan kuhala ogromne (ampak res ogromne!) količine hrane. Tako dobro v Gambiji nismo še jedli! Otroci so sedeli okoli hrane in pridno čakali, da si jim podal napolnjen krožnik hrane.

Naslednje jutro smo se odpravili na krajše potovanje po Gambiji in Senegalu... A preden smo odšli, smo se vrnili k nadstrešnici, da se poslovimo. Pričakalo nas je na desetine otrok, ki so skakali po gumah, plezali in viseli na gugalnicah. Malo jih bomo pa le pogrešali :)






ponedeljek, 10. september 2018

Sodelavci

Gradbišče je bila ena taka res posebna izkušnja - ne zgolj zaradi gradnje in vseh problemov, ki smo jih imeli, ampak predvsem ker smo bili med ljudmi. Šola stoji zraven vasi Brufut in hitro se je razširil glas, da dvanajst tubapov (belčkov) nekaj počne na eni izmed parcel. Tako smo vseskozi imeli neko družbo. Za otroke smo bili prava atrakcija. Na gradbišče so prihajali z nami in ga zapuščali z nami. Veseli so bili praznih plastenk, plezali so po ograjah in lestvah, bosi so tekali po gradbišču...

Nekaj otrok je prišlo na gradbišče vsak dan, zato smo jim podelili vzdevke. Bili so nekakšni naši supervisorji, ki so spremljali vsak naš korak, včasih celo malo preblizu, ker se je enkrat eden izmed tamalih nasadil na neko železo. Rana na nogi je bila kar grda, zato smo mu plačali pot v bolnišnico in zdravnika, katerega pa verjetno ni videl, ker je denar oče porabil raje za kaj drugega....

Otroke smo občasno tudi vključili v delo. Tako so nekaj brusili, barvali, nosili vodo, pospravljali po gradbišču... Prinesli smo jim nekaj zvezkov, majic in oblek, igrač ter dresov hrvaške nogometne reprezentance, ki so bili zaradi svetovnega prvenstva v nogometu še kako aktualni.

Najbolj sem bil pa vesel tega, kako so nas lokalci sprejeli v njihovo skupnost. Vsak dan so nam prinašali sveže mange, proti koncu nam je ena izmed družin kuhala res okusna kosila. Sosedje so nam pomagali vleči vodo iz vodnjaka, neki drugi sosedje so nam dali elektriko za na gradbišče. Skoraj vsak dan nas je kdo prišel pogledat in nam povedat, da je vesel, da se nekaj dogaja za njihovo skupnost.