torek, 19. februar 2019

Mopti

Za konec potovanja po severnem delu Malija smo se ustavili v mestu Mopti. Mesto leži na zahodni strani planote Dogon ob reki Niger. Ko reka v času deževne dobe poplavlja, postane mesto skupek otokov, ki so med seboj povezani z nasipi. Zaradi tega mesto nekateri imenujejo afriške Benetke.

V mesto sva z Natalijo prispela sredi dneva, ko je sonce izrazito visoko in močno. Vodič naju je vodil skozi pristanišče in tržnico. Čeprav si v Afriki že vajen smeti, je Mopti vseeno manjši šok. Pristanišče in tržnica se dobesedno utapljata v kupih smeteh. Vročina, smrad, prah in močno sonce ves ta šok samo še poudarijo. In nobenega te smeti sploh ne motijo!

Smeti so postale zadnja leta eden izmed novih problemov Afrike. Vsak človek zmeraj išče pot k lažjemu načinu življenju, k večji udobnosti, 'napredku'... Morda je iz perspektive človeka, ki to sprejema, vsaka taka novost vsaj kratkoročno dobrodošla... A na dolgi rok je lahko storjeno veliko škode. Glede tega se bodo mnenja zmeraj kresala med seboj - ali bi bilo bolje, da bi Afrika ohranila svojo prvinskost, ali da tudi njim omogočimo nek boljši standard življenja, po katerem hrepeni človek... Katera pot je dejansko boljša?







petek, 15. februar 2019

Dogon

V osrčju Malija leži prav posebno območje, ki ima svojo vero, kulturo, arhitekturo, najbolj pa so poznani po svojih tradicionalnih plesih v maskah, ki se zgodijo vsakih 16 let. Dogon se loči na dva dela, na severni del, ki je planota. Ta planota se konča z 150 km dolgim klifom, pod katerim leži Seno-Gondo peščena ravnica. 

Na ravnici je nekoč živelo pritlikavo ljudstvo Tellem. S prihodom ljudstva Dogon v 14. stoletju se je ljudstvo Tellem naselilo na nekoliko višjo lokacijo tik pod klife. Zaradi svoje strateške lege so lahko ohranili svojo vero in kulturo in se stoletja upirali islamu. Skozi stoletja se je ljudstvo Tellem počasi razselilo in sprejelo islam.

Obiskati Dogon danes ni ravno enostavno. Zaradi dogodkov v Timbuktuju je sever Malija že leta no-go območje za turiste. Leta 2018 pa so v mestu Bandiagara (prestolnica Dogona) skrajneži napadli hotel in pobili nekaj osebja Združenih narodov.

Ko sem potoval v Dogon, sem dobil kontakt lokalnega vodiča. Vojska te brez njega tako ali tako ne spusti v Dogon. Sam vodič pa nikomur ni želel povedati svoj program ture, kjer nas bo peljal. Enostavno je rekel, da ne ve kdo je kdo, zato tudi ne ve, komu lahko zaupa in komu ne. Dve noči smo preživeli v vasi Kani-Kombole, ki leži na ravnici tik pod pečino. Pot s kombijem ni ravno enostavna, ker je veliko peska v katerem hitro obtičiš. Jutra in noči so zelo prijetna, dnevi pa so zame enostavno prevroči. Tako drugi dan naredimo le kratek izlet do sosednje vasi. Praktično v vsej dolžini se pod klifi nizajo naselja, kjer so nekoč živeli ljudje iz ljudstva Tellem.



















ponedeljek, 11. februar 2019

Djenne

Verjetno je že vsak slišal za mesto Timbuktu v Maliju, ki je bilo stoletja eno najpomembnejših mest na trans-Saharski trgovski poti, po kateri so tovorili zlato, slonovino, sol in sužnje. Žal je mesto širšo prepoznavo dobilo leta 2012, ko so ga zavzeli Tuareški uporniki, ki so med drugim požgali Inštitut Ahmeda Babe z več kot 30.000 rokopisi. Francija je kasneje upornike pregnala iz mesta, a sever Malija je zaradi tega še zmeraj območje, kamor turistom vstop ni dovoljen. 

Timbuktu ima nekakšno mistično ime in je zaradi tega visoko na listi želja popotnikov.... A slabih 400 km južneje se na otoku znotraj delte reke Niger nahaja mestece Djenne. Mesto je eno izmed najstarejših poseljenih območij sub-Saharske Afrike. Med 15. in 17. stoletjem je bilo mesto podobno kot Timbuktu pomemben del trans-Saharske trgovske poti, mestu pa je bilo znano tudi po islamskih šolah. 

Mesto Djenne je zgrajeno iz blata in se v njem mešajo vplivi maroške in sudanske arhitekture. Zaradi svoje zgodovinske, kulturne in arhitekturne vrednosti je od leta 1988 na seznamu UNESCO-ve dediščine. Najlepši del mesta je trg z blatno mošejo iz leta 1907, ki je bila zgrajena na temeljih stare mošeje iz začetka 13. stoletja. Mošeja stoji nekoliko dvignjena nad trgom na podstavku dimenzij 75x75m. Ko se povzpneš na podstavek vstopiš skozi zid v notranji atrij. Preko njega se vstopi v molilno dvorano, v kateri je devetdeset masivnih blatnih stebrov. Na vrhu so stebri pokriti s palmovim lesom in listi, med njimi pa skozi drobna okna v prostor pada svetloba. Tla so v celoti prekrita s peskom. Stebri imajo takšno dimenzijo, da v veliki molilni dvorani nimaš občutka, da se nahajaš v prostoru, ampak da si nekje v gozdu.
-
Djenne treba obiskati v ponedeljek, ko je ''market day''. Takrat se pred mošejo gnetejo stojnice in ljudje, ki dajo trgu neko drugačno dimenzijo oz. življenje. A v mestu treba tudi prespati, da doživiš trg ko je prazen in se počasi z jutranjim soncem prebuja skupaj z mestom. 

Zanimivost mesta je tudi njegov dostop. Do otoka pelje manjši trajekt, ki pa avtomobilov zaradi plitve vode ne pobira na rečnem bregu. Del poti do trajekta se moraš tako peljati po vodi. 


















petek, 08. februar 2019

Mali

Mali je bil pred potovanjem nekakšna neznanka. Lonely planet mu namenja cele štiri strani v njihovem vodiču West Africa. Ta vodič je eden najslabših knjižnih vodičev, kar sem jih kdajkoli imel. Ko sem zbiral informacije  Maliju (seveda sem s tem začel ko sem v Maliju že bil) in ko bereš razne zapise na netu, Facebook straneh (npr Overlanding West Africa & Morocco), jih veliko odsvetuje potovanje v Mali. Naše Zunanje ministrstvo (ki je načeloma rahlo slabo ažurno) pravi, da državo takoj zapusti, če se nahajaš v njej... Zelo vzpodbudno.

A ko srečuješ popotnike (Klativitez, švicarski par, itd), ki so tam bili, ga vsi hvalijo in so popolnoma navdušeni. Res je, da je severna polovica zaprta za potovanja in da tam razmere niso stabilne... Ampak do Moptija in Dogona se lahko brez problema potuje. In Mali je čudovit!

Z Natalijo se v Bamaku malo odpočijeva, najeva kulturne hrane, opereva perilo in si urediva vizo za Gvinejo. Medtem spoznava kup overland popotnikov. Nizozemca Fritsa, ki potuje za nekaj mesecev okoli z Mercedesom karavanom, ki ga potem pusti v eni izmed držav do trenutka, ko se vrne nazaj nadaljevat potovanje. Tokrat je pobral še dva popotnika, ki ju je spoznal na zgoraj omenjeni facebook strani. 

Pietro, Italjan, potuje v Togo z mopedom triciklom Ape, na katerega si je zadaj namontiral boks/cerado in posteljo. V Senegal je lahko vstopil kot moped (torej ni potreboval carneta), v Mali pa so mu računali dovoljenje za potovanje kot tovornjaku :) Med drugim je pred dvema letoma je opravil epsko potovanje Italija - Vietnam z Vespo!

Robi in Erik, ki smo ju srečali že v Mavretaniji, se s svojim camperjem Mercedes 307 prav tako pojavita v Bamaku. Pridružila se jima je še Erikova punca, potovanje pa bodo nadaljevali v smeri Slonokoščene obale, kjer Erik in njegova punca letita domov, Robi pa ima še nekaj mesecev časa, da se vrne v Slovenijo.

Ko se z Natalijo odpraviva proti severu, del poti opraviva tudi ob reki Niger, ki se severno od mesta Segou razveja kot nekakšna delta. Pred mestom Segou zavijeva z glavne ceste med vasi in se voziva po nasipih, ki ločujejo polja in reko in so del namakalnega sistema. Ljudje, ki jih srečujeva, so res veseli, da naju vidijo. Vsi nama mahajo, otroci se derejo tubap (belček) in tečejo za kombijem. Ob reki se voziva tudi naslednji dan, ko nama aplikacija maps.me izbere najkrajšo pot do mesta Djenne. Po nekje 60 km makadamov se najina pot konča pred reko, ki je poplavila cesto. Obrneva in se naslednji dan proti mestu Djenne odpeljeva po asfaltu.










sreda, 06. februar 2019

Mangrovi

Ob meji z Gambijo se v morje preko ogromne rečne delte izliva reka Saloum. Ker je Senegal (in na splošno ta del Afrike) zelo ravninska pokrajina, se morje in reka, torej slana in sladka voda v sami delti mešata in ustvarjata prav poseben življenjski habitat. 

Z Natalijo sva prenočila nekoliko pred enim izmed rokavom delte in se naslednji dan s čolnom odpravila malo med mangrove. Ker je najino znanje francoščine zelo skromno (njihovo znanje angleščine pa še skromnejše), sva pač malo na slepo izbrala enega izmed izletov, ki so nama ga ponujali.

S čolnom naju vodič pelje skozi mangrove, po katerih malo poplezamo. Po mangrovih se ustavimo na otoku školjk. Na obalah zahodne Afrike lahko najdemo ogromne količine praznih lupin školjk. Vodič naju pelje malo v notranjost otoka, za jest nama da sadež baobaba, za vrhunec dneva pa poskrbi z nabiranjem ostrig, ki nama jih postreže ob zaključku izleta.