ponedeljek, 28. avgust 2017

Kazaki

Kazaki so ogromno 15 milijonsko ljudstvo, ki se razteza čez skoraj celotno centralno Azijo. Dobrih 200 tisoč jih živi tudi na skrajnem zahodu Mongolije. Živijo nomadsko življenje. Poletja preživijo na pašnikih okoli gora, pozimi se spustijo nižje na zimska prebivališča ali v bližnje vasi. Živijo v tradicionalnih šotorih, ki jih najdemo po celotni centralni Aziji in kjer jim pravijo jurta. V Mongoliji tem šotorom pravijo ger. 

V Mongoliji v osnovi najdemo dva tipa gerov. Manjši, s položnejšo streho je mongolski ger. Večji in s strmo streho je Kazaški ger. Običajno imajo Kazaki dva gera. Večjega, ki je zelo lepo okrašen in ima preproge je nekakšna dnevna soba in spalnica. Manjši preprost ger, brez dekoracij je kuhinja in jedilnica.

Na zahodu Mongolije je izhodišče za turiste in obisk Kazakov mesto Olgii. Večina se jih odpravi zahodno od mesta v park Altai, na poti pa se ustavijo pri Kazakih, da vidijo njihove orle. Park Altai je zadnja leta zelo oblegan od turistov, samih Kazakov pa v parku ni veliko. Poletja so v Mongoliji lahko precej sušna zato je pokrajina kamnita, morda na trenutke pusta. Vzhodno od mesta Olgii tako najdemo park Tsambaragev Uul, kjer so Kazaki okoli gore Tsast Ula izkopali umetni sistem kanalov in tako speljali reko po celotni ravnici, ki je tako lepo zelena. Park tako nudi Kazakom in njihovi drobnici primernejšo okolje za bivanje, kot park Altai. Ti dejavniki (manj turistov, bolj zelena pokrajina, več Kazakov) so bili razlog, da smo izbrali park Tsambagarev Uul, da ga obiščemo.

Do parka lahko prideš na tri načine. Z avtobusom po glavni cesti in nato peš. Preko agencije, ki tak obisk lepo zaračuna. Ali pa v mestu Olgii poiščeš voznika, ki te pelje tja. S Špancem Gonzalom in Izraelko Advo smo imeli srečo, da smo si tako našli prevoz.

Nismo pa si našli le prevoza, kot smo v začetku mislili (voznik ni razumel angleško zato smo se uspeli zmenit le za uro odhoda). Ob odhodu v park smo imeli plan, da nas voznik odloži, mi nekaj dni prenočimo v parku, naredimo kak treking, obiščemo nekaj družin, nato pa voznik pride nazaj po nas. A ko smo prišli v park, se je izkazalo, da nas je voznik peljal naravnost do njegovih staršev, ki so nas lepo sprejeli. Ne samo, da so nas sprejeli in da smo prenočili pri njih, za nas so zaklali ovčko! To je za gosta verjetno ena največjih časti, ki jih lahko doživi na potovanju. Kaj smo jedli? Vse. V loncu je bila glava, hrbet, rebrca, jetra, srce, mast, itd. Vse skuhano v vodi na ognju, postreženo na enem pladnju, moški režejo večje kose na drobno, ostali sedimo okoli in jemo z roko iz tega pladnja. Zelo lep prizor. 

V naslednjih dneh z vremenom nismo imeli preveč sreče. Oblačno. Nekaj dežja. Veter. Vse to je preprečilo naš naskok na vrh gore. Zato smo preživljali čas po različnih gerih, z otroci pri igranju nogometa, pri spremljanju molže koz, ob čaju pri naši družini. Čaja se popije na litre. Pijejo črn čaj z mlekom in rahlo soljen. Zraven maslo, sir, kruhki. Ko obiščeš naslednjo družino, se zgodba ponovi.

Predzadnji dan smo z voznikom odšli do vseh ostalih njegovih članov družine. Tako smo obiskali nekje šest ali sedem družin v enem dnevu in vsakič zvrnili nekaj skodelic čaja. Pri dveh družinah so nam pokazali njihovega orla. Pri zadnji družini smo prenočili.

PS: v mestu Olgii sem konec avgusta doživel najhladnejši dan v Mongoliji, zjutraj je bilo le dve stopinji. V vseh parkih okoli pa je snežilo.

Tsast Ula 4209m






























Ni komentarjev:

Objava komentarja