sobota, 02. september 2017

Ceste Mongolije

Potovanje po Mongoliji je svojevrsten izziv. Država je ogromna. Infrastruktura izjemno slaba. Načeloma vse ceste vodijo v glavno mesto in iz njega, t.i. sistem zvezde. Ko želiš potovati npr. iz severa na zahod je tako lažje in hitreje narediti dodatnih 1000km, da potuješ nazaj v glavno mesto in iz njega ven. 

Sam sem iz mesta Moron na severu države želel iti do mesta Olgii na zahodu, ki je oddaljeno cca 1100 km. Za to pot sem potreboval štiri dni! Brez uporabe taxija in štopanja pa bi potreboval še kakšen dan zraven. Če bi izbral običajno pot, torej nazaj v glavno mesto (680km) in iz njega do mesta Olgii (1640km), bi za 2320 km potreboval tri dni. Ampak je bilo vredno. Pokrajina na trasi, ki sem jo opravil, ne razočara.

Ceste so večinoma kolovozi v neskončni pokrajini Mongolije. Sem ter tja se najde tudi kakšen kos asfalta. Človeku ni čisto jasno, zakaj se iznenada sredi ničesar pojavi npr. 50km odsek asfalta, ki kot se je pojavil tudi izgine nazaj v kolovoz. Po teh cestah oz. kolovozih vozi ves promet. Avtobusi, tovornjaki, avtomobili. Mostov za prečkanje rek načeloma ni. Kjer je reka globlja, čaka kakšen traktor, da potegne avto čez reko.

Po Mongoliji je najlažje potovati s svojim vozilom in GPS navigacijo. Tabel seveda ni. Če si malo avanturista si lahko za 700 eur kupiš kitajski motor Mustang 150cc. Sem srečal Izraelca, ki je to storil. Nima izpita za motor (v Mongoliji potrebuješ za vožnjo z motorjem le izpit za avto), nikoli prej ni vozil motorja, sedaj je pa v mesecu prevozil celo Mongolijo. Car. In takih odbitkov je po Mongoliji veliko. Vsak dan srečam popotnike, ki potujejo za več let. Ki so prišli iz Evrope z motorjem. Srečal Italijana, ki si je kupil kolo in je kolesaril po Mongoliji.

Po slabem mesecu potovanja po Mongoliji imam nekako občutek, da sem videl malo - pleme Tsaatan in Kazake. Veliko časa sem preživel na različnih prevoznih sredstvih. Nekaj dni sem malo lenaril... Ja, če bi že prvi dan startal na sever, šel nato nazaj v Ulan Bator in takoj na zahod, morda celo z letalom, bi v slabem mesecu dni uspel videti še npr puščavo Gobi. Ampak nič zato. Na potovanju sem da uživam, se prepustim trenutkom. Urniki, planiranje in hitenje bo že počakalo na čas, ko se vrnem domov. Pa še to, kot me poznate, nikoli ne vem za več kot dan v naprej, kakšen bo moj dan :)













Ni komentarjev:

Objavite komentar