Za prvo-novembrske praznike z Natalijo nisva imela nobenih posebnih planov. Oktobra bi morala iti za vikend v Paklenico - plezat, na morje, na ribe... Za praznike pa se morda samo malo vozit okoli, morda malo v hribe, morda proti Omišu... Preizkusila bi najin avto, ki sva ga preurejala v mini camper za vikend pobege. Ampak stvari se včasih žal zasučejo tako, kot si jih tudi v najbolj grozni mori ne moraš predstavljati...
In tako sem za prvo-novembrske praznike odšel za dva tedna malo po Balkanu. Ne toliko da zamenjam okolje, da pozabim, ali karkoli.... Ampak da obrnem en list v svojem procesu žalovanja...
Res da sem še rojen v skupni državi, a kraji južno od Kolpe so zame še en velik neodkrit del sveta. Včasih se prijatelji hecajo, da poznam pol Kitajske, ne vem pa kje se nahaja Mali Lošinj :) Ko sem bil še otrok smo s starši na morje zahajali morda prvih nekaj let mojega življenja, potem pa so naše počitniške poti največkrat potekale nekje po nemško govorečih državah.
Prva točka na poti po Balkanu so bila Plitvička jezera. Bilo je izven sezone, sredi tedna in nekako sem pričakoval, da bom v parku skoraj sam. A sem se motil. Kamorkoli si pogledal je bilo polno Kitajcev s selfie sticki. Ampak vseeno. Bilo je sonce, jesenski dnevi so naravo odeli v lepe rumene barve. Plitvička jezera so lepa in če želiš v njih resnično uživati, potrebuješ cel dan. Sam pa sem imel pred sabo še veliko km, zato sem se le sprehodil skozi zgornjo polovico celotnih jezer...
Ni komentarjev:
Objavite komentar