Ahmedabad

V pomembnem gospodarskem in industrijskem mestu Ahmedabad v provinci Gujarat se popotniki običajno ne ustavijo in to kljub dejstvu, da je njegovo staro mestno jedro na UNESCOvem seznamu kulturne dediščine. Začetki naselja segajo v 11. stoletje, mesto pa je začelo nastajati šele v 15. stoletju. V Ahmedabadu je veliko templjev, mošej in drugih historičnih objektov, najdemo pa tudi nekaj moderne arhitekture, ki je glavni razlog za moj obisk mesta.

V Ahmedabadu se nahaja Fakulteta za menedžment (IIMA), ki je delo ameriškega arhitekta Louisa Kahna. Kompleks s predavalnicami, knjižnico, pisarnami in kampusom. Srce samega kompleksa je ogromna ploščad, okoli katere se nizajo predavalnice in knjižnica. Ploščad je nekakšen center učenja. Zaradi zelo toplega podnebja so stavbe kot ovoj v katerega so vstavljeni volumni oz. program. Ta ovoj oz. fasada je perforirana z velikimi geometrijskimi liki, ki navdih črpajo v tradicionalni indijski arhitekturi. Komunikacije potekajo znotraj teh ovojev in se preko teh geometrijskih odprtin odpirajo na skupne ploščadi. 

V Ahmedabadu najdemo tudi štiri stavb od Le Corbusierja. Muzej Sasan Kendra je v precej slabem stanju, okoli vile Shodhan sem se lahko sprehodil, medtem ko za vilo Sarabhai potrebuješ predhodno najavo in je zato nisem videl. Navdušila me je stavba Mill Owners' Association, kjer je sedež združenja tekstilne industrije Ahmedabad. 

Načela La Corbusierjeve arhitekture lahko v mnogih primerih strnemo v pet točk. A tu se teh točk Le Corbusier ne drži popolnoma. Stavba ni dvignjena na stebre, streha zaradi vročine ni zelena, podolgovato okno pa ni potrebno, ker lahko zaradi toplega podnebja enostavno odpreš celotno fasado. Tako imamo pri stavbi Mill Owners' prosto fasado, ki je sestavljena iz betonskih lamel za zastiranje močnega sonca. Na fasadi (namesto na strehi) je zasajeno zelenje, da ustvari še prijetnejšo mikro klimo objekta. Tloris je pravilni kvadrat v katerega so ustavljeni različni organski volumni. Največji (dvorana) sega skozi dve nadstropji. Ker konstrukcija niso več zidovi ampak stebri, tako dobimo prosti tloris, ki ga različni dvovišinski prostori samo še poudarijo. Popolnoma navdušen. Morda je vse skupaj skazilo le dejstvo, da ni dovoljeno fotografiranje.