četrtek, 16. november 2017

Annapurna circuit treking



Prvotni plan za Nepal sta bila dva trekinga. A ker nisem nikoli vezan na neko planiranje, se zadeve sproti zmeraj prilagajajo. Tako sem se zaradi časovne omejitve in predvsem predrage dovolilnice odpovedal trekingu v Zgornji Mustang. A ker sem na trekingu v parku Langtang tako užival, sem se odločil, da le naredim dva trekinga. Za drugi treking sem si izbral treking okoli masiva Annapurna.

Treking okoli Annapurne žal ni več to, kar je bil v devetdesetih letih. Zgrajene so bile ceste in danes mnogo turistov velik del poti enostavno opravi z avtom. Tu treba opozoriti, da imajo nekateri kasneje zato težave z višinsko boleznijo. Z avtom v dnevu ali dveh prideš na 3600m in nekaterim enostavno zmanjka kakšen dan za dobro aklimatizacijo. Slednja je izredno pomembna, zato si planiraj dovolj dni, da se lahko počasi vzpenjaš. Zelo priporočljivo je tudi, da nadaljuješ višje, od svojega dnevnega cilja in se nato vrneš nazaj. Sam sem že bil aklimatiziran, zato sem lahko prve dni napredoval zelo hitro.

Na pot sem se odpravil z nekaj sopotniki iz hostla. Dopoldne smo si poiskali avtobus in se odpeljali nekje deset km višje do kraja Ngadi, da si skrajšamo hojo po zaprašeni makadamski cesti. Po nekaj urah hoje sem se odločil, da nadaljujem s svojim tempom do vasi Tal. Hoja v skupini je namreč precej počasna. Vsak ima neke svoje probleme ali želje - nekdo je žejen, drugega žulijo čevlji, tretji mora na stranišče, itd.

Naslednji dan sem si zadal cilj Ghyaru, slikovita vasica dobro uro hoje naprej od Zgornjega Pisanga. A pot do tja je čudovita, tako da napredujem bolj počasi. Za vasjo Odar se mi nazaj odpre pogled na goro Manaslu, kmalu zatem pred sabo zagledam vrh Annapurna II. Po devetih urah hoje naposled prispem do Zgornjega Pisanga, kjer prenočim. Tretji dan se odločim, da naredim stranski  treking do jezera Tilicho. Jezero naj bi bilo najvišje ležeče veliko jezero na svetu. Razgledi na poti do jezera so čudoviti. Ko zavijem proti jezeru imam vseskozi na svoji levi različne vrhove masiva Annapurna. Vmes prečkam ogromno melišče, ki spominja na pokrajino iz kakšnega drugega planeta. Tik pred sončnim zahodom prispem v Tilicho base camp. Prenočišča so nabito polna in sprijaznim se, da bom spal v jedilnici. A sem imel malo sreče, tako da so na koncu le našli eno posteljo v sobi s skupnimi ležišči.

Četrti dan vstanem ob petih zjutraj in se odpravim proti jezeru. Žal nimam sreče z vremenom. Vsi vrhovi zaviti v oblake, močan veter in tudi nekaj snežink. Razgled na jezero je bil tako bolj klavrn. Sestopim nazaj proti klasični poti okoli Annapurne. Prečkam ruševine vasi Zgornji Khangsar, kjer se mi kmalu odpre čudovit razgled na dolino  in vas Manang. Sledi spust v dolino in dolgo prečenje pobočja do vasi Yak Kharka, kjer prenočim.

Ker napredujem zelo hitro, višina mi pri tem ne dela težav, sem se odločil, da bom peti dan potegnil naravnost na prelaz Thorung  La 5416m. A žal imam spet slabo vreme. V high campu Thorung začne namreč močno snežiti. Nimam druge izbire, kot da prenočim. Tabor je sestavljen iz kamnitih objektov, kjer v eni izmed sob prespim. Ponoči je tako mraz, da mi zmrzne voda v plastenki. Trekingi v Himalaji so resna zadeva, zato potrebujete dobro opremo. Če nimate izkušenj z višino in snegom je vodič po mojem mnenju obvezen. Kot opomin in opozorilo naj bo leto 2014, ko je zapadlo skoraj dva metra snega, umrlo pa je 43 ljudi, od tega skoraj polovica turistov.

Šesti dan se zbudim v mrzlo zasneženo jutro. Še v trdi noči se začnem vzpenjat proti prelazu. Vse pred mano je polno lučk, ki jih počasi prehitevam. Kmalu lahko začnem uživat v prelepem sončnem vzhodu in zasneženi kulisi. Kakšno jutro! Po uri in pol prispem na prelaz. Nekaj fotografij, nato se začnem spuščat v dolino. Hitro dosežem Muktinath, ki v sebi skriva nekaj čudovite tibetanske kulture. Žal v tej vasi večina turistov vzame džip in preskoči en velik del zelo lepe poti. Če želiš začutiti malo Zgornjega Mustanga, se odpravi proti vasi Kagbeni. Nič slabša ni pot proti tibetanski vasici Lupra. Pot prečka manjši prelaz s katerega se ti prvič odre pogled na Dhaulagiri. Ko prispeš v Lupro imaš nekje uro hoje do glavne ceste, tam pa je trenutno zaradi del na cesti bolje vzeti avtobus vsaj do vasi Jomsom oz. lahko tudi malo dlje, do naslednje idilične vasi Marpha. Sam teh podatkov nisem imel, zato sem prvo polovico tega prehodil in vseskozi dobesedno požiral prah. Na tej poti sem srečal Nemko Marie in odločila sva se, da vzameva avtobus iz vasi Jomsom do vasi Tukche, nekje 16km.

Naslednji dan je Marie vzela avtobus za Pokaro, sam pa sem se peš odpravil naprej. Prvih nekaj km po cesti bi lahko preskočil, a pri vasi Kokhethanti se dolina zoži, pot se loči od ceste in zavije na drugo stran reke. In ta del poti je čudovit. Pogled na Dhaulagiri ti vzame sapo. Ko sem praktično pod njim sem dobro videl, kako strma je južna stena. Čista vertikala! Dolina v tej točki velja tudi za najglobljo dolino na svetu. Na obeh straneh ima goro, ki je visoka preko osem tisoč metrov, reka v dolini je zgolj dobrih dva tisoč metrov visoko. Dimenzija, ki jo moraš doživeti.

V celem dnevu srečam le nekaj pohodnikov in eden izmed njih je Nemec Sven. Annapurna je tako ali tako polna nemških turistov. Naslednjih pet dni tako hodiva skupaj. Moja želja je bila, da zadnji del poti okoli Annapurne opravim nekoliko drugače. Večina turistov se zadnji dan trekinga vzpne na Poon hill, kjer je razgled na celotni masiv Annapurne in sveto goro Machapuchare. Zaradi lahkega dostopa si razgled deliš z nekje 100 ali 200 drugimi turisti, česar pa si niti v sanjah ne želim. Zato se s Svenom vzpneva iz doline proti grebenu Kopra. Napredujeva zelo počasi. Najprej sva se izgubila, naslednji dan je bilo višincev za Svena enostavno preveč in trajalo je ure, da sva prispela na greben. Ampak razgled z grebena Kopra poplača vse napore. Annapurna south, Annpurna I, Bhara Chuli, Nilgiri, Dhaulagiri... A najboljše šele prihaja... Naslednji dan je nekaj ur hoje do razgledne točke Muldai. Vrh, ki je med Annapurno in Poon hillom a je 400m višji. Turistov praktično ni – ob sončnem vzhodu nas je na vrhu pet, pol ure kasneje sem sam. Vsem prej naštetim goram se pridruži še Machapuchare, sveta gora za Nepalce in ena najlepših gora na svetu. In na njenem vrhu še ni stala nobena oseba.

Še nekaj statistike. Celotni krog okoli Annapurne  (Besi Sahar - Birethanti) je dolg 264km in ima 15.800m višincev. Sam sem izpustil začetni del (12km, 100m višincev) in srednji del Jomsom - Tukche (16km). Dodal sem jezero Tilicho (40km, 2000m višincev) in greben Kopra + vrh Muldai (dodatnih 5km in dodatnih 1100m višincev). Moja skupna pot v enajstih dnevih je znašala 281km in 18.800m višincev.


Besi Sahar


prepadna cesta




Annapurna II




prečenje melišča

pot do jezera Tilicho

jezero Tilicho


razgled na vas Manang

Thorung High Camp

jutranji vzpon na prelaz Thorung La

5 cm novega snega


budistični samostan v vasi Muktinath

vas Lupra

najgloblja dolina na svetu

rododendronov gozd

Annapurna south

greben Kopra in razgled na Dhaulagiri

Bharha Chuli, Annapurna I, Annapurna south


Machapuchare

razgledna točka Muldai in Dhaulaghiri

razgledna točka Muldai in Annaurna south

Ni komentarjev:

Objavite komentar