nedelja, 23. julij 2017

Proti Moskvi...

Evo, pa sem končno šel na pot. Najprej na Dunaj po vizo za Mongolijo. A pred vrati ambasade doživim prvo presenečenje - cel teden je zaprta zaradi praznikov. Pa kako, če so mi na agenciji rekli, da bo v ponedeljek nared? Nekaj časa študiram kaj narediti, nato pa začnem vrteti različne številke od ambasade. Javi se mi neka gospa, ki špreha zgolj nemško. Tu mi je na pomoč priskočil Peter, ki je poklical in se zmenil namesto mene, da mi pridejo urgent uredit vizo. Hvala Zabret :)

Nekaj besed o vizah. Začel sem jih urejati konec maja. Rusko vizo preko agencije (Evgeniya Volkova). Neseš pasport, ona pove kaj rabiš urediti (bookinge, zavarovanje za 30.000 eur kritja) in to je to. Nobenega izpolnevanja obrazcev in hoje na ambasado. Vizo lahko načeloma urediš preko agencije VHS, kamor te običajno napoti rusko veleposlaništvo. Ampak, če pravilno izpolniš vse papirje, na veleposlaništvu daješ vtis kot da vse veš kaj delaš, dobiš vizo tudi direktno pri njih in prišparaš kak eur. Podrobno razloženo najdete na FB strani Volčja draga - Peking z vlakom.

Za Kitajsko vizo sem nesel pasport na STA. Tam ti Jan izpolni obrazec, pove da rabiš en booking za hotel, program in rezervacijo letalske karte, katero ti uredi prav tako STA. In to je to. Oni potem zaprosijo za termin, oddajo papirje in jih gredo tudi iskat. 

Za Mongolsko vizo sem sam izpolnil obrazce, rezerviral karto za vlak iz države, nakazal denar, naredil booking in spet šel do Jana na STAju, ki je vse skupaj poslal na Dunaj. Vse to lahko delate sami, meni se pa tega zaradi prišparanih par 10 eur enostavno ne da več početi.

Ok, sem na Dunaju. Žal neprijetnih stvari še ni konec. Najprej mi je razpadel zob, ki je bil ravno popravljen. Grem do zobarja, da uredi, nekaj začasnega, da vse skupaj ne bo še slabše. Naslednji dan ko odprem ruzak pa šok. S sabo sem tokrat vzel malo manj foto opreme. En fotič. En zoom objektiv, ki pokrije večino delovnih mm. En portretni objektiv. In čisto novi širokokotni. In ta objektiv je manjkal! Imam dakine foto ruzak, že neko staro verzijo in se odpira s hrbta. Zadrga je malo že dotrajana in se včasih malo odpre... In očitno je bilo to dovolj mamljivo za nekoga, da je segel z roko v ruzak, kjer ga je pričakalo kar lepo darilo. Tako da, če bo kdo v Mongoliji (avgusta), na Kitajskem (septembra), v Nepalu (oktobra) ali v Indiji (oktober-november), naj se javi, da mi naredi eno uslugo... 

S tem pa zapletov še ni bilo konec. Vlak za Moskvo super fajn. Vrata se odklepajo s kartico. Pojstle udobne. A kaj ko na Beloruski meji zvem, da rabim za to državo vizo. Tolaži me dejstvo, da nisem edini tak turist :) Malo sem se razvadil, da pač po Evropi ne rabiš več nobene vize in enostavno sploh nisem preverjal... Skupaj s Švicarskim parom preživim pol dneva na železniški postaji v Belorusiji. Ta čas se zabavamo ob brezdeljnih vojakih, ki vsako uro pregledajo vse vogale v prostoru, pod mizo, v predale, itd. Nevem kaj iščejo, ampak nam je zabavno. Popoldne pa nazaj na Poljsko v prvo mestece čez mejo - Biala Podlaska. Čas se je tu ustavil že leta 1960. Noben, ampak res noben ne zna angleško. V mestu pa nič. Sta mi pa Švicarja super hvaležna, ker sem pri vseh stvareh bil tudi prevajalec zanju. So slovanski jeziki le toliko podobni, da se z nekaj osnovnimi besedami lahko zmenim skoraj vse.














Naslednji dan dobimo vizo, za katero so me dobesedno oropali za 120 eur (dražja do sedaj le za Kirgizistan, ampak tam sem pozvonil veleposlaniku na zvonec stanovanja, denar pa je šel iz žepa v žep). Zvečer pa končno na vlak za Rusijo. Na meji se mi vojaki nasmehnijo in rečejo le, da smo se že videli in če sedaj le imam papirje. Nato pa po karto in v zadnjih minutah le ujamem vlak za Moskvo. Žal  je vse šlo tako hitro, da se je za Švicarjema izgubila vsaka sled. Na vlaku sem sprobal 3. razred t.i. platskartny oz. rezerviran sedež. To je vagon, ki nima vrat za v kupe, zgolj stene med kupeji. Torej vse odprto. Med stenama so štiri ležišča. Na nasprotni strani, vzporedno z oknom pa sta še dve ležišči. In folk na teh ležiščih spi cel dan. Če dobiš zgornje ležišče, pač, to je to. Tam si, ležiš in upaš, da bo kdo od potnikov spodnjih ležišč prej zapustil vlak, da se lahko tudi malo usedeš.









Ni komentarjev:

Objava komentarja