torek, 26. maj 2015

Puščava

Na skrajnem vzhodu Maroka se pojavijo prve sipine Sahare. Pri kraju Merzouga nas Berberi na kamelah peljejo preživet noč v puščavi. Upal sem, da bomo sami, ampak v puščavo je namenjenih še kar nekaj skupin. Pa če se z njimi človek še sprijazni, se ne more sprijazniti s turisti, ki se z malimi glasnimi štirikolesniki vozijo po sipinah. Zakaj je tega treba nekje, kjer bi moral biti samo mir in neskončni pesek oz. zakaj morajo ti štirikolesniki sploh delat hrup kjerkoli v naravi? 

Nad jahanjem kamel nisem še nikoli bil navdušen in tokrat ni bilo nič drugače. Je bil pa zato razgled iz najvišje sipine, na katero smo se povzpeli po prihodu v tabor, čudovit! Sonce je ravno zahajalo, med prsti si čutil topel pesek, v daljavi si videl rob puščave... Dejansko puščava v kateri smo bili ni bila nek neskončen niz sipin, ampak si na vseh straneh videl njen rob. Nekakšen peščeni otok oz. peskovnik sredi suhe kamnite pokrajine.

Po večerji smo sedeli  krogu, Berberi so igrali na bobne in šarmirali z naučenimi frazami, punce so plesale ter bile čisto prevzete nad vsem. Morda je pri vsem zanimivo, da so ti izleti v puščavo, šarmiranje lokalcev, hrana, bobni, itd praktično isti od Jordanije do Maroka. Meni najlepši trenutki v puščavi pa so, ko si sam, obdaja te tišina, nebo je polno zvezd. Kot pred leti v Sudanu. Nekaj se nas je povzpelo na sipino opazovat zvezde. Pričakovali smo res ogromno zvezd, pa žal zaradi zelo svetle lune nismo videli nič več zvezd, kot jih vidimo pri nas.











Ni komentarjev:

Objavite komentar