Lasa

Verjetno ima vsak nek svoj seznam nekih posebnih, morda magičnih krajev, ki bi si jih želel enkrat obiskati. Ne gre za neke običajna turistična mesta, ampak za mesta ali kraje, ki zaradi svoje zgodovine, pojavnosti, neke skrivnostnosti, morda nedostopnosti, zbujajo neko posebno privlačnost. Največkrat je to kak Machu Picchu, Angelski slap, Velikonočni otok, itd... Pri meni je eden izmed takih krajev Lasa, prestolnica Tibeta.

Tibet je provinca na Kitajskem. Zaradi svoje zgodovine, kulture, jezika, vere, itd, so se že pred desetletji pojavile težnje po njegovi samostojnosti. Kitajska s svojo politiko ene Kitajske vse te poskuse ostro zatira. Svoje so prilili tudi razni aktivisti, ki so v preteklih letih s svojim delovanjem znotraj Kitajske zadeve še bistveno poslabšali. Tako je leta 2008 Kitajska zaradi različnih transparentov v Tibetu, ki so bili plod norveških aktivistov, Tibet enostavno zaprla za tujce. To je pomenilo izpad dohodkov za lokalce, hkrati pa še hitrejši prodor Kitajske kulture v Tibet. 

Če je bil pred desetletjem izpad zahodnih turistov za Tibet prava mala katastrofa, to danes ni več mogoče. Zahodnih turistov je v Tibetu namreč le za vzorec. Za vstop v Tibet zhodnjaki potrebujemo dovolilnico in turistično agencijo, kar nanese pravo malo bogastvo. Večinski turisti v Tibetu so danes tako Kitajci, ki ne rabijo nobenih dovolilnic ali agencij. Druga zgodba so Tibetanci. Ti Tibeta praktično ne morejo zapustiti. 

Kitajska je na Tibet sprožila pravo invazijo. Eden prvih simbolov, da bo iz Tibeta naredila Kitajsko, je železnica. Sledile so ceste, mesta, stanovanja, jezik, itd. Vsa oblast v Tibetu je v rokah Kitajcev. Vsa vojska in policija sta kitajska. V Lasi tako praktično ni vogala, kjer nebi stal kak policaj. Okoli templja Jokhang v obratni (napačni) smeri stalno paradira osem vojakov v polni opremi. Na vsaki hiši v Tibetu mora viseti kitajska zastava. V Tibet se množično priseljujejo Kitajci. Verjetno se ne zavedajo oz. se nočejo zavedati, da s tem ne delajo škodo le Tibetancem, ampak tudi sebi oz. Kitajski. Kitajska je ogromna država in v sebi združuje različne narode, vere, kulture. In vse to jo dela tako zanimivo tako za lokalne kot tuje turiste. 

Že sam prihod v Tibet je bil magičen. Zbudim se zgodaj zjutraj na vlaku in skozi okno ozrem sončni vzhod in zasnežene vrhove gora. Dovolj da si očaran. Na železniški postaji me prevzame vodič in me namesti v hotel, kjer je ena noč dražja, kot pred tem pet tednov bivanja skupaj na Kitajskem. Po namestitvi v hotel sem prost in grem lahko sam okoli po mestu. Že prva ulica, kjer je hotel, me čisto očara. Polno ljudi, trgovine, vse v belo rdeči barvi in črnimi okenskimi okvirji. Sprehodim se do osrednjega trga, ki z veliko kitajsko zastavo in stražarji da jasno vedeti (če si slučajno že pozabil), kje se nahajaš. Na Kitajskem. Ampak pred trgom stoji palača Potala. Stojiš in samo strmiš. Palača je ogromna. Prebijem se na zahodno stran, kjer je razgledna ploščad (polna Kitajcev) za fotografiranje. Odločim se, da pridem naslednje jutro upajoč, da bo manj gužve. Tako se odpravim delat kroge z verniki okoli palače. Palača s hribom je tako ogromna, da ti vzame nekje slabo uro za en krog. 

Naslednji dan grem lovit sončni vzhod na razgledno ploščad pred palačo. Ploščad pa polna Kitajcev s stojali in profi kamerami. Verjetno noben Kitajc ni fotograf, ampak zakaj pa ne, če pač lahko kupi vse te dobrine. Ostali del dneva preživim več ali manj z vodičem pri ogledovanju dveh templjev - Drepung in Sera. Ta način potovanja se mi ni nikoli dopadel. Pripeljejo te na kraj, vržejo ven, vodič nekaj pove, potem pa moraš biti ob uri nazaj. Vmes je čas za kosilo, kateremu običajno posvetijo turisti več časa in pozornosti, kot pa samemu mestu, kulturi, ljudem, itd.

Drugi dan podoben kot prvi. Ogled templja Jokhang v centru mesta, nato čas za kosilo. Sam sem kosilo izpustil, ker sem želel preživeti čim več časa med Tibetanci. Prištulil sem se med vernike, ki so molili. Najprej sem jim bil zanimiv, po nekem času so se me navadili, zato sem lažje naredil nekaj fotografij. Da narediš nekaj dobrih posnetkov tako ali tako rabiš čas, zato enostavno ne razumem ljudi, ki zgolj hitijo po znamenitostih naokoli in delajo kljukice kaj vse so že videli. Pa saj ne gre samo za fotografijo. Gre tudi zato, da preživiš nekaj časa z ljudmi, da se ustaviš, da zgolj opazuješ, se sprehodiš, zaviješ izven glavne ulice, pomoliš nos še izven hotelske restavracije, itd. Da se prepustiš toku in da potuješ. Da nisi ujetnik lastnih planov oz. planov agencije. Ker kot ujetnik planov si samo turist. In ker sem v Lasi to bil tudi sam, je popoldne sledil ogled palače Potala. Sprehod skozi palačo, povsod so viseli napisi 'no photo', naštevanje dejstev s strani vodiča, po treh urah še navodila za jutri in adijo. No, vsaj imel sem spet nekaj časa, da grem naokoli sam.

Lasa ni cilj samo mnogih turistov, ampak je cilj tudi mnogim vernikom. Ti romajo v mesto iz vseh koncev. Tako sem že pred tedni v provinci Sičuan videl kolesarje in pešake, ki so bili na poti v Laso. Večina jih romanje opravi na sodoben način, z avtom, vlakom, letalom. Najde pa se jih nekaj, ki celotno pot molijo. Molitev poteka tako, da vernik naredi tri korake, sklene roke nad glavo, poklekne, se z rokami opre na tla in se nato nato uleže in roke spet sklene nad glavo. Nato ustane, naredi tri koraki in ponovi postopek. Da je ljudem lažje, imajo posebne predpasnike (pri statični molitvi blazine) in na rokah posebne blazinice. Na dan tako naredijo okoli deset km, živijo od prispevkov ljudi.

Budizem ni neka vera ali kultura nekega hedonizma, kot si jo morda zahodnjaki radi razlagajo. Tudi ni neka komercjalna panoga, ko daš besedo joga pred neko dejavnost in že lahko fino računaš. Budizem je stalno žrtvovanje, molitev, učenje, preučevanje svetih spisov, meditacija, itd. S tem verniki upajo, da se bodo v naslednjem življenju reinkrenirali v boljšo osebo, bitje. Če doživijo razsvetljenje, kar je cilj vsakega budista, se osvobodijo tega žrtvovanja oz. trpljenja. Dosežejo nirvano in se tako osvobodijo iz kroga reinkarnacije. Budisti so tudi zelo miroljubni ljudje. Verjamejo, da je vsaka stvar ali slaba ali dobra. In da če je nekaj sedaj slabo, je to z nekim namenom in se bo tudi prej ali slej obrnilo.

Je Lasa izpolnila moja pričakovanja? Je. Popolnoma me je navdušila. Res je, da lahko najdeš tibetansko kulturo izven Tibeta. Ampak Lasa v sebi skriva neko magičnost. Pri ljudjeh čutiš, da to ni običajno mesto. Navsezadnje to zaradi vseh romarjev tudi opaziš. Mesto pa v sebi skriva toliko kotičkov za raziskovanje, templjev, ulic, zgodovine, da se bo treba še vrniti.