Eden izmed vrhuncev sedem dnevne ture po Tibetu je tudi bazni tabor Everesta. V glavi imaš neke idilične predstave, kako hodiš več dni z nosači do tabora, kjer te čaka cela planota pisanih šotorov. Ta idila morda še zmeraj obstaja na nepalski strani, a na kitajski je povsem drugače.
Pred tremi leti so Kitajci zgradili novo cesto preko dobrih 5100 m visokega prelaza. Cesta bi bila raj za motoriste. Na vsaki strani prelaza je okoli petdeset serpentin, ker se cesta zaradi višine vzpenja zelo počasi. Na samem prelazu pa se ti odpre vrhunski pogled na Himalajo in kar štiri (!) osem tisočake. Makalu na levi strani, na sredini Everest, Lhotse rahlo levo in zadaj od Everesta in Cho Oyu na desni. Pogled za bogove.
Cesta se nato spusti nazaj na tibetansko planoto, nato pa se spet začne počasi vzpenjat. Asfalt se konča dobesedno v baznem taboru Everesta dobrih 5000 m visoko. Ok, ne čisto v pravem baznem taboru, konča se v turističnem baznem taboru, ki je nekje štiri km pred pravim baznim taborom, kamor vodi makadamska cesta. V ta tabor turiste ne pustijo, da imajo alpinisti mir. Sam turistični bazni tabor pa nabito poln. Preko 50 šotorov, v vsakem šotoru je prostora za okoli dvajset ljudi.
Zvečer je bilo vreme žal malo oblačno, ravno dovolj, da se Everest v zahodnem soncu ni obarval oranžno. Se je pa kmalu po zahodu razjasnilo, izza gora je počasi vzhajala polna luna, sam pa sem odšel do bližnjega samostana, kjer sem pod budističnimi zastavicami naredil nekaj nočnih posnetkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar