nedelja, 8. avgust 2021

Zima 2021 - vzponi

Če smo letos pozimi imeli super turno smučarske razmere, za samo plezanje vsaj v prvi polovici zime tega ne morem trditi. Ogromno nepredelanega pršiča v stenah ne ponuja varnega plezanja. Snega je v hribih bilo toliko, da so nekatere smeri ali grape bile tako zalite, kot že dolgo ne.

Za izvidno turo greva z Alešem nad Jezersko. Snega je ogromno, plazovine pa so ustvarile metrske gmote snežnih bunk, ki segajo skoraj do žičnice. Sam Sinji slap pa... Letos je ponujal zelo malo ledu, ker je bil praktično cel pod snegom!


Kak mesec dni pozneje greva z Alešem pogledat razmere nad Zelenico. Izbrala sva Filipovo smer, ki iz strme zajede preide na greben, ki te popelje na vrh Begunjske vrtače. Sneg v smeri je bil kot neka na pol sprijeta kaša, ki je cepine le za silo držala. Raje se obrneva.

Teden dni kasneje srečo spet poskusiva nad Zelenico. Najprej AGT, kjer je prvi raztežaj super strm in zračen. Sledi prečka v levo in prestop na nek sprijet sneg, ki je bil spodaj votel. Ker se mi ni zdelo varno z Alešem spet obračava. Spet greva pogledat Filipovo smer, a se je čez teden žal stopila. A narejena je njena soseda Kamnolom. Super ambientalno plezanje v zelo strmi grapi, ki prehaja mestoma v kamin. Sneg je spet neka delno sprijeta kaša, a drži bolje, kot teden dni prej.


Sledi vrhunec plezalne zime - klasika zimskih vzponov - Grapa med Travnikom in Šitami. Prvi štirje raztežaji so super strmi, sneg pa v stilu letošnje zime - neka delno sprijeta kaša. Meni najboljša raztežaja sta bila tretji in četrti, ko smo plezali po skoraj navpičnem kanalu, po katerem je stalno po nas pršel sneg. Svet se nato malo položi, a sam ambient in razgled navdušujeta skozi celotno smer vse do vrha. Kakšna klasika!





Med tednom sem pred službo z Lukatom splezal Prontarsko v Velikem vrhu. Prespiva v avtu na Ljubelju, tako sva ob sončnem vzhodu že pod smerjo. Ker je smer zelo popularna in ker se čez njo sprehodi toliko navez, je vzpon skoraj kot hoja po stopnicah. Vrvi sva peljala le na sprehod in so ostale v ruzaku. Po štirih urah sva nazaj pri avtih.



Če so bile lansko zimo najbolj popularne stene na severni strani Kamniško Savinjskih Alp, so letos najbolj popularne stene nad Ljubeljem. Z Alešem in Tadejem se odpravim spet v Veliki vrh in sicer na avstrijsko stran.... A pri dostopu si ogledujemo vabljivi led v Mošeniški smeri, zato zavijemo vanjo in jo nenavezani popikamo do vrha. 


Nenavadno hladna zima poskrbi, da se slapovi nad Jezerskim, na Vršiču in v Tamarju plezajo še pozno v marec. Tako sem z Lenartom šel na predšihtno nad Jezersko v slavno Vikijevo svečo. Lep prvi raztežaj plezanja v ledu, potem pa dolgo štamfanje do Vikijeve sveče. Sveča ni ravno visoka, zato je videti lažja, kot je v resnici. S skrajnimi napori in nekaj visenja na cepinih se le privlečem čez.

Čisto za konec zime, že konec aprila, grem z Lukatom v Logarsko dolino v Belo grapo. Smer je v celoti narejena! A pred nama sta že dve navezi, zato sva izbrala malo drugačno varianto, ki pa se je žal končala s skalno zaporo. Obračava, pri abzajlu se nama zatakne štrik in ko sva končno nazaj v izhodišču, sta dve uri okoli. Začnem se vzpenjati po pravi varianti a v nekem trenutku, kot da bi prižgal peč. Otopli se za 10 stopinj, po smeri začne teči voda. Nikjer nisem imel možnosti dobrega varovanja, zato sva raje obrnila. Navezi pred nama sta uspešno opravili vzpon, sam pa sem se žrl še dva tedna, da sva na začetku narobe zarinila.


 
Pod črto. Prva dva meseca zime sta za plezanje bila slaba... A konec februarja so se le naredile razmere, ki so vztrajale praktično do maja! Naj bo vsako leto tako, da se nasmučamo in naplezamo :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar